Ob zgornji izjavi predsednika vlade pa je treba opozoriti, da je vlada, hkrati s temi temačnimi napovedmi svojega predsednika, preklicala epidemijo (14. 5. 2020). A pustimo ob strani zdravstveni vidik, s formalnim aktom preklica epidemije država samozaposlenim ne bo več izplačevala temeljnega mesečnega dohodka, delodajalcem pa ne subvencionirala začasnega čakanja na delo in dela prispevkov; poleg še drugih ukrepov, ki so bili vezani na razglasitev epidemije.
Če je vlada odpravila ukrep razglasitve epidemije in s tem prenehala finančno ter drugače pomagati najranljivejšim skupinam prebivalstva, mora po tej logiki nemudoma odpraviti tudi vse omejevalne ukrepe. Kajti če so ljudje zaradi ukrepov, ki so še vedno v veljavi, ostali brez dela in/ali dohodkov, obenem pa nimajo več pomoči države, to pomeni, da lahko ostanejo brez vseh možnosti za preživetje. S tem pa so ljudje dobesedno okrutno kaznovani za to, da so bili in so še vedno aktivno udeleženi pri zajezitvi epidemije. Kajti »ostati doma« ne pomeni »početi nič«, temveč je bil to ves čas aktiven prispevek k splošnemu javnemu dobru – zato si sleherni državljan v takšnih razmerah zasluži nagrado, ne pa tako imenovane pomoči.
Predsednik vlade bo s preklicem epidemije in sočasnim prenehanjem pomoči najranljivejšim državljanom, teh pa je iz dneva v dan več, dejansko bistveno pripomogel k recesiji in verjetno tudi k veliki ekonomski depresiji. Temeljni mesečni dohodek je bil dober ukrep, ki ga je treba zdaj ohraniti in ga še razširiti na vse ranljive skupine: samozaposleni, delno zaposleni, slabo plačani delavci in tisti na čakanju, brezposelni, študentje, dijaki, otroci, upokojenci z nizkimi pokojninami, invalidi, socialno šibki in še kdo.
Kajti takšen ukrep ne pomeni samo reševanja velikih stisk posameznikov in gospodinjstev, temveč tudi najboljšo pomoč gospodarskemu, kmetijskemu, turističnemu in storitvenemu sektorju v Sloveniji. Kajti vse naštete skupine denar potrebujejo tukaj in zdaj; porabili ga bodo sproti in skoraj 99-odstotno v Sloveniji. Če pa bo pomoč namenjena predvsem neposredno velikim podjetjem oziroma kapitalu, bo denar hitro odtekel v žepe že tako bogatih lastnikov, v davčne oaze in v tujino, zelo malo pa ga bo »zaokrožilo« v ekonomskem sistemu naše države.
»Pridite in pomagajte, da bomo šli lažje skupaj skozi to zahtevno obdobje, ki je pred nami. Preidimo iz faze nagajanja v fazo sodelovanja, apeliram in vabim vse, da pridejo in sodelujejo s svojimi idejami,« predsednik vlade poziva ob formalnem koncu epidemije. Spoštovani predsednik vlade, smer, ki ste jo zdaj zastavili (prenehanje pomoči najranljivejšim skupinam prebivalstva), vodi v katastrofo, na katero ste tudi že sami opozorili. Če želite nasvet, potem nemudoma podaljšajte in še razširite ukrepe pomoči prebivalstvu, med katerimi je ključnega pomena temeljni dohodek. Nekatere države, med njimi še zlasti izstopa Španija, resno razmišljajo o dolgoročni uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, torej za vse državljane. Zdaj ni čas za ekonomijo nepravičnosti, ki jo poganjata sebičnost in pohlep, temveč za medsebojno delitev dobrin, ki izhaja iz solidarnosti in sodelovanja – to sta tudi najtrdnejša »stebra« univerzalnega temeljnega dohodka.
Še je čas za izhod iz bližajoče se katastrofe. Depresija, ki se bliža, bo tako ekonomska kot tudi psihološka, kar bo imelo veliko večji vpliv na zdravje in blaginjo ljudi, kot ga je imela sama epidemija.
Rok Kralj, Kamnik
