V dolini Kamniške Bistrice in gozdovih nad njo v zadnjem času lahko opazimo precej velike goloseke občutljivega gorskega gozda. Na to čudovito območje zahajam že skoraj pol stoletja in takšnih posegov v to okolje, kot se pojavljajo v zadnjem času, ne pomnim. Resda je leta 2014 gozdove v dolini precej poškodoval žledolom, a to, kar vidimo zdaj, ni zgolj odpravljanje njegovih posledic, temveč izsekavanje najkakovostnejših dreves na obsežnih površinah. Ker gozdovi večinoma rastejo na zahtevnih skalnih pobočjih, se morda sploh ne bodo več zares obnovili.
Na posekah ostajajo kupi suhih vej, ki ne samo kazijo okolico, temveč lahko povzročijo širitev gozdnih škodljivcev, povečujejo pa tudi požarno ogroženost celotnega območja. Prav tako pa te velike gozdne »luknje« slabijo odpornost gozdov in povzročajo dodatne poškodbe zaradi naravnih ujm, ki jim zdrav gozd lahko kljubuje. Kamniško-Savinjske Alpe spadajo v zaščiteno območje Natura 2000, prav tako velik del doline Kamniške Bistrice in celotna stranska dolina Kamniške Bele, ki je razrita z gozdarskimi cestami, s številnimi goloseki in kupi nepospravljenih vej. Nekoč neokrnjena narava se spreminja v kamnito puščo in samo številni štori nemo spominjajo na nekoč čudoviti gozd.
Gozdove v dolini Kamniške Bistrice je leta 2016 po dolgotrajnem denacionalizacijskem postopku prevzela agrarna skupnost Meščanska korporacija Kamnik (MKK). Seveda današnjega stanja gozdov v dolini ni mogoče v celoti pripisati tej družbi, a vseeno se zdi, da se večji gozdni posegi pojavljajo predvsem v zadnjih letih. Po statutu naj bi MKK prihodke iz gospodarjenja z gozdovi namenjala »za revitalizacijo mestnega jedra«. Kamnik morda res potrebuje nekaj obnove, a ne na račun uničevanja (»devitalizacije«) naravnega bisera – doline Kamniške Bistrice.
Morda bi takšno ravnanje še razumeli, če bi šlo za tujo korporacijo, ki ji ni mar za naše naravno okolje. Ampak mar ne bi morala biti prav ta domača družba, ki se imenuje agrarna skupnost, največja zaščitnica lokalnega okolja? Tako pa celo na območju spominskega parka partizanske bolnišnice v dolini Kamniške Bele lahko vidimo nekaj velikih zdravih dreves, ki so označena za posek.
Če Kamnik v prihodnosti želi postati privlačna točka za turiste, mora ponuditi neokrnjene kotičke narave, ne pa uničenih gozdov sredi evropsko zaščitene Nature 2000, katere »namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti, in sicer tako, da varuje naravne habitate ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, pomembnih za Evropsko unijo«.
A ne gre samo za turiste, dolina Kamniške Bistrice je naše narodno bogastvo in dediščina človeštva, ki jo moramo predati naslednjim rodovom, ne pa da jo v želji po hitrem in enostavnem zaslužku trajno uničimo. Z gozdovi je seveda treba gospodariti, kar ni sporno, a še zlasti na najobčutljivejših območjih je to treba početi zelo skrbno, v duhu dobrega gospodarja. Bomo v dolini Kamniške Bistrice kmalu hodili le še med nemimi ostanki nekoč mogočnih dreves? Pri tem se spomnimo na staro prerokbo Indijancev plemena Cree: »Šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo, šele takrat, ko bo zastrupljena zadnja reka, šele takrat, ko bo ujeta zadnja riba, šele potem boste ugotovili, da denarja ni mogoče jesti.«
Rok Kralj, Kamnik