Na Slovanu so se ob najbolj nadarjenih nogometaših iz okoliških šol zbirali tudi tisti, ki jim je bil nogomet pač enostavno všeč. Pod vodstvom pisatelja in nogometnega oboževalca Marjana Rožanca je nastajalo okolje, ki ga je v devetdesetih počasi, a zagotovo uničeval nov globalni pogled na nogomet. Na moderen nogomet, ki se ni več igral v nedeljo po maši in pred kosilom, kot je to v tistih časih počelo prvo moštvo Slovana. A iz tistega časa so ostala velika imena, ki so jih travnata igrišča pod Golovcem dala slovenskemu nogometu. Aleš Čeh je bil kapetan zlate slovenske generacije, vratar Samir Handanović je bil kapetan slovenske reprezentance, pri Slovanu so igrali Gregor Židan, Željko Milinović, Sašo Udovič, Zoran Ubavić, Ermin Raković, Sebastjan Cimirotić, Andraž Kirm, Slaviša Stojanović… In prvi med njimi, ki mu je zares uspelo – Marko Elsner.
Nekaj mesecev po slovenski vojni smo se odpravili na Azurno obalo. Načrt našega novinarskega tria je bil jasen, hoteli smo napisati zgodbo o zgodovini igralništva v Monte Carlu in se dobiti za pogovor in intervju z Markom Elsnerjem, ki je bil takrat zvezdnik velikega francoskega kluba Nica. Elsner je bil veliko nogometno ime. Bil je nekaj starejši kot 30 let in je že razmišljal o tem, kaj bo počel ob koncu uspešne nogometne kariere. Dobili smo se v njegovem lokalu na obali in se ob pici in kokakoli pogovarjali, jasno, predvsem o nogometu, o Slovanu in Kodeljevem. Na prvi pogled banalne stvari: o Marjanu Rožancu, ki je hotel narediti na Kodeljevem velik športni center, pa mu ni povsem uspelo. O starem igrišču zadaj na lešu, s katerega so mulci pod tuš prihajali krvavi in potolčeni, o Mušiju, ki je skrbel, da so bili dresi oprani, da je bil po tekmi sok in včasih kakšen sendvič, drugače pa je z obvezno cigareto spremljal vsako tekmo, pa naj je šlo za pionirje, mladince ali člane. Govorili smo o trenerju Franju Frančeškinu, ki je imel najbolj zavit, skoraj neponovljiv udarec z levico. Pa o Markovem očetu Branku, ki je prvi prinesel v Slovenijo Adidasove drese z značilnimi tremi črtami in so bili potem člani Slovana najlepše oblečena ekipa v Jugoslaviji. O tem, kako smo čakali, da pridejo novi dresi, ker smo mulci dobili drese šele po tem, ko jih je prvo moštvo obrabilo.
Sonce je začelo zahajati in govorili smo o Marku in rezultatih testiranj – na Slovanu je imel najnatančnejšo nogo, najmočnejši strel, najhitrejši sprint in vzdržljivost. Fantastični rezultati. V sezoni 1977/1978 je bil najboljši v mladinskem moštvu, nastopal pa je tudi že za člansko ekipo Slovana in pot je bila samo ena. K Olimpiji. Največkrat je igral zadnjega, korektorja, kot smo mu takrat rekli, in blestel z izvrstnim pregledom igre. Za Olimpijo je zbral 109 nastopov, pozneje pa 128 nastopov za najboljši jugoslovanski klub Crveno zvezdo, kjer je bil tudi kapetan in seveda prvak Jugoslavije. Leta 1987 se je preselil k Nici. Pa to ni bil prestop, kakršni so danes, ko slovenske nogometaše mnogokrat vzamejo za rezerviste, ki zgolj pomagajo na treningih in sedijo na klopi. Omejitev za tujce je pomenila, da so klubi kupovali le najboljše. Pri Nici, ki jo je takrat vodil partizanovec Nenad Bjeković, so bili to Elsner, Miloš Đelmaš in Tony Kurbos. Mimogrede, ravno v tem času si je na različnih spletenih straneh mogoče ogledati enega najlepših golov vseh časov, ko Marko Elsner s peto poda Kurbosu, ta pa z volejem zabije.
Elsner je igral za jugoslovansko reprezentanco, z njo osvojil olimpijski bron leta 1984, bil je tudi kapetan, potem pa je leta 1987, po tekmi, polni nerazumljivih napak, ko je Jugoslavija izgubila 1:4 z Anglijo v odločilni tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo, odšel iz balkanskega nogometa. Govorili so, da se je na letališču, ko se je vračal v Francijo, napil do nezavesti, vedel je, da ga ne bodo več poklicali v reprezentanco.
Takrat, ko smo sedeli v njegovi piceriji na Azurni obali, pa vse še ni bilo končano. Konec koncev je imela naša dežela že prvo reprezentanco. Eden najboljših nogometašev, kar jih je dala Slovenija, je imel pred sabo še nekaj sezon nogometa, ne nazadnje je bil eden najbolje plačanih nogometašev v Franciji. A že takrat se je zdelo, da ga nogomet ne zanima več. Le megleno je razmišljal o poslovni karieri.
Miha Štamcar
