Prav zaradi tega so skozi zgodovino nastali različni sistemi zdravstvenega varstva, katerih naloga in cilj je krepiti in ohranjati oziroma povrniti zdravje posameznikom in družbi kot celoti. Tudi Slovenija ima že več kot 140-letno tradicijo na področju solidarnostnega zdravstvenega zavarovanja. To se je s časom seveda spreminjalo, saj smo od zavarovanj za posamezne populacijske skupine (delavci, obrtniki, kmetje) prešli na ureditev, ki vsemu prebivalstvu omogoča dostop do zdravstvenih storitev za preprečevanje in zdravljenje bolezni ter za povrnitev zdravja. Takšna zdravstvena varnost, ki temelji na načelih solidarnosti med vsemi, je nekaj, kar je ljudem danes samoumevno. Ob tem neredko pozabimo, da tako široka solidarnost med vsemi prebivalci ni nekaj, kar bi poznale vse države, saj je raven dostopnosti do posameznih pravic in storitev marsikje omejena oziroma ožja od pravic, ki jih imamo pri nas.
Ureditev, ki jo imamo od začetka devetdesetih let, pa kaže nekatere pomanjkljivosti, ki jih zavarovane osebe čedalje bolj čutijo. Te se kažejo v vse večjem razkoraku med potrebami prebivalstva in možnostmi njihovega zadovoljevanja, v vse daljših in neredko nesprejemljivo dolgih čakalnih dobah, v razrasti nelegalne privatizacije v zdravstvenih dejavnostih, v nenačrtnem razvoju dejavnosti in podobnem. Poleg tega so nekatere opredelitve v sedanjih zakonih zastarele in neprimerne, nekatere druge, ki so sicer zapisane v zakonih, pa niso bile nikoli uveljavljene. To velja na primer za mrežo izvajalcev, ki bi jo morala določiti država, pa za standarde in normative storitev, upravljanje javnih zdravstvenih zavodov, urejanje odnosov med izvajalci in nosilcem zavarovanja kot plačnikom storitev itd. Vse to so področja, ki kličejo po spremembah in posodobitvah. V praksi tudi niso opredeljene in jasno razmejene pristojnosti in odgovornosti nosilcev sistema, glavni nosilec pa je postalo ministrstvo za zdravje oziroma vlada, kar omogoča tudi nejasna in zastarela zakonodaja. Tako mora recimo zavod za zdravstveno zavarovanje k vsakemu pomembnejšemu dokumentu, ki ga sprejmejo njegovi z zakonom določeni organi, pridobiti soglasje ministrstva oziroma vlade. To velja tudi za urejanje odnosov med zavodom in predstavniki izvajalcev, kjer v primeru njihovih nesoglasij v pogajanjih odloča arbitraža, v kateri pa ima spet zadnjo besedo ministrstvo oziroma vlada.
Pojav epidemije koronavirusa ni vplival le na zdravstveno sliko prebivalstva, ampak je pustil posledice na mnogih področjih delovanja človeštva po vsem svetu. Te zahtevajo spremembe v življenjskih navadah ljudi, še prav posebej pa v sistemih zdravstvenega varstva in zavarovanja. Nekatere od teh posledic že čutimo, druge pa bomo zaznali v prihodnosti. Tako se zaradi ukrepov preprečevanja stikov med okuženimi in neokuženimi slabša splošna dostopnost do zdravstvenih storitev, potrebnih za obravnavo drugih, predvsem kroničnih bolezni, podaljšujejo se čakalne dobe in zmanjšuje se obseg preventivnih programov. Čakalna doba, ki traja eno leto ali več, pa za marsikoga že pomeni stanje, kot da ne bi bil zavarovan. Ob tem tudi nihče ne ugotavlja, kakšno je počutje in zdravje čakajočega. Zato je trditev, da imamo pri nas vsem dostopno socialno zdravstveno zavarovanje, vse bolj dvomljiva. Zavod za zdravstveno zavarovanje že opozarja na težave pri financiranju programov zdravstvenih storitev in na možen finančni primanjkljaj oziroma na to, da z razpoložljivimi sredstvi ne bo mogoče ohraniti, kaj šele širiti programov storitev. Možnosti zadovoljevanja potreb po zdravstvenih storitvah, tudi če odmislimo vpliv epidemije, se poslabšujejo, pri čemer se bo ta trend v prihodnje samo še stopnjeval. Ta pojav je znan v vseh gospodarsko razvitih držav in ni naša posebnost. Zato so potrebne spremembe v sistemu, ki pa so možne le s pripravo novih zakonov s področja zdravstvenega varstva in zavarovanja.
Priprava novih zakonov ne bo enostavna naloga. Skozi čas se je ustvarilo prepričanje, da bosta država in javno zdravstveno zavarovanje vsem zavarovancem zagotovila vse potrebne storitve iz javnih finančnih sredstev. To splošno verovanje bo treba nadomestiti s spoznanjem, da javni sistem lahko krije le programe in storitve, ki so prednostne za doseganje dobrega in boljšega zdravja ter počutja ljudi in predstavljajo temelj za njihovo ustvarjalnost in eksistenco. Iz pravic, ki naj bi se financirale iz solidarnostnih sredstev, bo treba izločiti nekatere pravice, pri katerih sploh ne gre za zdravstvene storitve (nenujni prevozi, oskrbni dnevi v bolnišnici, estetske operacije itd.), ter omejiti nekatere druge, ki imajo sorazmerno majhen vpliv na zdravje ljudi (nenujno zdraviliško zdravljenje, nekatera zdravila itd.). V nobeni državi niso med pravice ljudi vključene prav vse storitve, ki bi jih znali oziroma zmogli ponuditi izvajalci zdravstvenih storitev. Zato bo treba v prihodnje tudi pri nas računati z zasebnimi sredstvi v sistemu, in sicer v obliki različnih doplačil in prostovoljnih zavarovanj. Ravno tako bodo potrebne nekatere spremembe in racionalizacije v mreži javne zdravstvene službe. Slednjo bi moralo že zdavnaj določiti ministrstvo za zdravje, saj to zahteva od njega zakon, ki velja od leta 1994, a se to še vedno ni zgodilo. Za večjo učinkovitost in racionalnost pri izvajanju programov pa bo nujno treba določiti in razmejiti pristojnosti med ministrstvom za zdravje, zavodom za zdravstveno zavarovanje in zdravniškimi oziroma zdravstvenimi organizacijami in združenji. Te so zdaj v praksi povsem pomešane ali pa se med seboj prepletajo in tako zmanjšujejo uspešnost in učinkovitost sistema.
Skratka, stanje po epidemiji zgolj ponovno opozarja, da so nujno potrebne spremembe v sistemu, med katerimi je mnogo takih, na katere opozarjamo že vrsto let.
MARTIN TOTH
