Z nahrbtniki so obkrožili svet pred pandemijo

Za novi virus so izvedeli na Fidžiju

Potovanje so začeli dan po božiču in se najprej odpravili v London. Pot jih je peljala v Singapur in na Filipine, kjer so raziskali nekaj otokov. »Od tam smo se z možem in sinom odpravili na Novo Zelandijo in Fidži, od koder smo potovali čez 180. poldnevnik ter prispeli na Cookove otoke, kjer smo dodobra raziskali otoka Rarotonga in Aitutaki. S Cookovih otokov smo se odpravili v Los Angeles, od koder nas je pot vodila na Havaje, kjer smo obiskali otoka O'ahu in Maui. Havaji so bili naša zadnja destinacija pred letom nazaj v London, kamor smo prispeli zadnji dan februarja in z letom na brniško letališče zaključili pot, na kateri smo po južni polobli obkrožili svet s tremi nahrbtniki,« razloži Bračkova.

Spomni se, da je nekje na Fidžiju prebrala novico, da se kitajski Wuhan spopada z novim virusom, a se ji je to zdelo daleč, nekaj, kar nanje ne more vplivati. »Februarja sem prvič začutila nestrpnost do tuje rase, predvsem do Kitajcev oziroma Azijcev na splošno. Ljudje so se jih izogibali, tudi sami smo se znašli v situacijah, ko smo se počutili nelagodno v njihovi prisotnosti. In priznam, da sem se morala večkrat opomniti, da to ni prav in da je nelagodje pravzaprav rasističen odziv, s čimer se prej nikoli nisem srečala.«

Na Filipine bi se še vrnili

Popotniki iz Azije, ki niso bili iz Kitajske, nadaljuje sogovornica, so poskusili na vsak način pojasniti, da so iz Južne Koreje ali Japonske, saj so na lastni koži občutili, da se jih ljudje izogibajo. »Takrat si nikakor nismo mogli predstavljati, da bomo čez en mesec mi tisti, ki bomo na nek način nezaželeni ali celo grožnja svetu. Kljub temu da je bila naša pot dolga in smo potovali v mnoge države, nismo bili nikjer deležni posebnih ukrepov, razen standardnih postopkov. Novozelandci so bili glede tega daleč pred vsemi, saj so s posebnimi pregledi ob vstopu preprečevali vnos živil, bolezni ali česar koli, kar bi lahko ogrozilo njihov ekosistem. Tudi ob povratku domov nismo bili deležni nobene kontrole, čeprav je bila situacija že precej napeta,« se spominja Brigita Bračko.

Potovanje je družina zaključila po načrtih in se v zadnjem trenutku ognila nepričakovanim zapletom. Na vprašanje, kje so se počutili najbolj sprejete in prijetno, sogovornica nima jasnega odgovora. Pravi, da je po takšni poti zelo težko izbrati najljubši kraj, saj ima vsak nekaj, s čimer očara. Ponekod je to narava, drugje pristen stik z domačini in njihov način življenja.

»Povsod smo se počutili sprejete. Seveda si kot turist dobrodošel, saj je to gostiteljev način preživetja, pa vendar sem ugotovila, da smo doma zelo zaprti in na ulici težko pozdravimo bežnega znanca, medtem ko te na drugem koncu sveta popolni tujci na cesti pozdravljajo z velikim nasmeškom ali pa poklepetajo s tabo v vrsti pred blagajno v trgovini,« zaupa Bračkova in doda, da so se najbolj domače počutili na otoku Siargao na Filipinih, kjer so stkali prijateljske vezi z domačini in priseljenci, ki so divji otok brez prave infrastrukture izbrali za svoj dom in tam živijo svoje sanje.

»Verjamem, da se bomo tja, ko bo to spet mogoče, še vrnili. Ker sem resnično prilagodljiva in imam rada izzive, se mi zdi, da bi lahko svoj dom našla marsikje, saj menim, da slednjega ustvarijo osebe, ki so ob tebi, in ne lokacija. Če ta celo leto ponuja sonce in morske valove, še toliko bolje.«

Razigrani s plaž v osamitev

Po vrnitvi domov je družino čakalo obdobje karantene. Dneve z obveznim vsakodnevnim gibanjem v naravi so preživljali v zavetju doma v Ljubljani. Ker so bili kot družina že pred tem dobra dva meseca ves čas skupaj, jim je bila nova situacija popolnoma domača. Njihovo delo je vezano na računalnik, zato se zanje ni veliko spremenilo. Na potovanju je Brigitin pogled izza računalniškega ekrana segal v neskončnost Pacifika, sedaj ima pogled na domačo kuhinjo.

»Še vedno sem v stiku z našimi gostitelji na Filipinih, ki jim te dni ni lahko, saj je njihovo preživetje odvisno izključno od turistov. Zavedajo se, da je njihova zdravstvena oskrba skorajda nična, zato so še previdnejši. Oblast jim je prepovedala dostop do plaž in ker je večina naših znancev zapriseženih deskarjev na valovih, jim ta del v življenju resnično manjka, še huje pa je, da je njihova prihodnost v turizmu negotova,« pove Bračkova. Nad raziskovanjem sveta, predvsem tistega pristnega in nerazvitega, se je navdušila v zadnjih letih, ko so se z družino vsaj enkrat na leto odpravili na daljše potovanje. Pred tem je večinoma potovala zaradi delovnih obveznosti in v glavnem raziskovala večja mesta, ki pa je zdaj ne privlačijo več.

»Zdaj me najbolj navdušuje narava. V njej vedno najdem inspiracijo in mir. Takoj zatem pa so to ljudje in njihov način življenja. Potovanja mi vedno dajo nove dimenzije dojemanja življenja, ki ga poznamo pri nas, za razliko od držav, kjer denimo tekoča pitna voda ni samoumevna. Raziskovanja takšnih krajev so vedno odličen opomnik za hvaležnost vsemu, kar imamo, in na drugi strani opozorilo, da je večina stvari, za katere mislimo, da jih potrebujemo, popolnoma nepotrebnih in nas samo bremenijo. Res se morda sliši klišejsko, ampak velja kot pribito: vsako potovanje po svetu je tudi potovanje nazaj k sebi,« razmišlja sogovornica.

Cilj je bil dosežen, a ga bo težko preseči

S tem, kar zatrjujejo številni popotniki po svetu – da je povsod lepo, doma pa je najlepše, se Bračkovi ne strinjajo. Pravijo, da niso preveč navezani na svoj fizični dom v Ljubljani in ga z lahkoto zapustijo za daljše obdobje. Je pa res, da se z vsakim potovanjem bolj zavedajo, kaj vse jim ponuja naša država, četudi imamo Slovenci vedno toliko kritik na njen račun. »Pri nas sta šolstvo in zdravstvo nekaj samoumevnega. Tudi kozarec pitne vode je nekaj, o čemer ne razmišljamo, ker je vedno na dosegu roke. Vse to so izjemne dobrine, ki pa v večini sveta niso dostopne. Na filipinskem Siargau je reševalno vozilo motorno kolo in če ti na otoku ne morejo pomagati, te enostavno pošljejo na dvourni let z navadnim potniškim letalom do glavnega mesta Manila, kjer poiščeš bolnišnico. Res pa je, da je v trenutni situaciji lepo biti v varnem objemu doma in si ne predstavljam, da bi ostali nekje v tujini in v negotovosti.«

Ker je joga pomemben del Brigitinega življenja oziroma bolje rečeno, poskuša živeti življenje skozi jogo, je bila slednja obvezni del vsakdana na poti okoli sveta. »Vsak kraj, ki smo ga obiskali, sem poskusila doživeti v polnosti – ga okusiti, vonjati, si pustiti doživeti in živeti. Seveda me je zaradi narave mojega dela, ki je potovalo z mano, vsake toliko časa vrglo v ustaljene tirnice, pa vendar je bil moj cilj, doživeti vse kraje v polni prisotnosti, dosežen,« je zadovoljna strastna jogistka. Njena jutra so se najpogosteje začela na podlogi za jogo, tudi z obiskom kakšne lokalne ure joge, ki pa večinoma ni bila dostopna. Na Fidžiju gostitelji družine še nikoli niso slišali za jogo in ko jim je Brigita pokazala, o čem govori, niso razumeli, za kakšne vrste »šport« pravzaprav gre.

Glede na trenutne razmere po svetu popotniški cilji in želje v prihodnosti še vedno ostajajo neznanka, a se Brigita Bračko dobro zaveda, da je bila njihova pot okoli sveta cilj, ki ga bo težko preseči, in je to nekaj, kar v svetu po pandemiji še dolgo ne bo mogoče. »Vsaj ne tako brezskrbno, lahkotno in cenovno dostopno. Del sveta, ki ga še nismo raziskali, je Afrika, ta je velika želja na družinskem seznamu. Predvsem pa upam in si želim, da bomo lahko v prihodnje še kdaj tako brezskrbno potovali, kot smo to lahko počeli zadnja leta.«