Od shoda za znanost do nove znanstvene politike?

Nadalje ugotavljamo tudi, da se je v velik del političnih elit zajedel antiintelektualizem, ki lahko razsuje, raztrešči, razgradi še tisto malo sistematičnega znanja, ki nam ga je nekako uspelo zbrati ter primerjati z znanjem kolegic in kolegov iz drugih delov sveta. In, nenazadnje, še naprej svarimo, da si po deležu financiranja znanosti Slovenija v okviru EU že nekaj let podaja zadnje oziroma predzadnje mesto.

Na podlagi teh spoznanj pridruženi globalnemu Shodu za znanost (March for Science) še vedno zahtevamo, da se v naslednjih letih:

– delež financiranja znanosti poveča do evropskega povprečja oziroma da se v najkrajšem času približa enemu odstotku;

– da se povečajo tudi investicije v znanstveno opremo, prostore in prihajajoče generacije (mlade raziskovalke in raziskovalce);

– da se raziskovalno delo razbremeni nepotrebnih administrativnih postopkov, ki ga v veliki meri degradirajo na raven pisanja projektnih vlog in poročil;

– da se prenovi arhaična zakonodaja o raziskovalni in inovacijski dejavnosti.

Na globalni ravni pa se še naprej pridružujemo vsem, ki svarijo pred posledicami malomarnega ravnanja z okoljem.

Podobno kot lani tudi letos opozarjamo na pomanjkljiv sistem vrednotenja in izbire projektnih predlogov ter obžalujemo neodzivnost Znanstvenega sveta Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (ARRS). V dogovoru z ministrstvom za visoko šolstvo, znanost in šport smo namreč kmalu po lanskem shodu predlagali nevtralno analizo evalvacijskega sistema, vendar formalnega odgovora na našo pobudo še ni. Morebitnega izgovarjanja na »ukrepe« in »krizo« glede na to ne kaže razumeti drugače kot zamujeno prvoaprilsko šalo.

Če kaj, je pandemija še enkrat pokazala, kaj pomenijo kvalitetne in hitre odločitve, sprejete na podlagi temeljnega (dolgoročnega) znanstvenega raziskovanja, ter kaj pomeni ustrezna usposobljenost za razumevanje problemov sodobnega sveta. Sveta, ki je v zadnjih dvesto letih predvsem po človekovi zaslugi v permanentni krizi. Posamezni sunki oziroma viški le-te se razlikujejo samo po vrsti in obsegu vsakokratnih okoliščin razvojnih zmožnosti. Kajti takoj, ko se je človeštvo po zaslugi nastajajoče moderne znanosti odkrižalo kuge, kolere, črnih koz, tuberkuloze…, so ga zadele nove tegobe v obliki privatizacije skupnih zemljišč, masovnega izkoriščanja in prilaščanja naravnih resursov.

In glede na to, da je svetovna raziskovalna javnost opozarjala tudi na ta del problema, s skromnimi rezultati naših prizadevanj ne moremo biti zadovoljni. Po drugi strani, prvič, ne moremo spregledati dejstva, da se je na vsakem od treh shodov identificirala in zbrala vsaj desetina vseh, ki se v Sloveniji resno in sistematično ukvarjajo z raziskovanjem. Na prvem, leta 2017, pa je teh bila vsaj šestina. To se ni zgodilo še nikoli prej. Tudi v času pred letom 1991 ne. Kot drugo, ne moremo spregledati dodatnih sredstev, ki smo jih izposlovali v neposrednem srečanju s tedanjim predsednikom vlade, dr. Mirom Cerarjem. In končno, pod tretjo točko, ne smemo pozabiti, da se je tudi zaradi prizadevanj Organizacijskega odbora Shoda za znanost trend upadanja financiranja znanosti ustavil oziroma da se je financiranje znanosti v zadnjih dveh letih celo povečalo za nekaj desetink odstotka.

Poleg tega kaže opozoriti, da je samo na podlagi teh prizadevanj lahko nastal prvi spletni časopis z imenom Alternator (www.alternator.science), ki ga v celoti ustvarjajo raziskovalke in raziskovalci in ki ga je finančno omogočila Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov (KosRIS).

Malo? Morda… a še vedno bolje kot nič. V Organizacijskem odboru Shoda za znanost smo prepričani, da smo veliko več dosegli na simbolni ravni. Da smo opozorili na pomen znanosti, še preden je naše argumente potrdil izbruh pandemije, ki jo je povzročil covid-19.

Znova smo opozorili na pomen avtonomnega mišljenja in nevarnosti antiintelektualizma kateregakoli izvora. Še preden je ta postal obče mesto in razlog za dnevni premislek o neposredni zvezi med ekonomističnim vrednotenjem znanosti in totalitarnimi apetiti, smo opozarjali na politične težnje, ki znanosti ne diskvalificirajo zaradi (ne)koristnosti, temveč zaradi njene neobvadljivosti, protidogmatičnosti in ontološkega skepticizma. Če verjamete ali ne, je znanost edino realno nasprotje »duhovne ohromelosti«, pa naj te izvirajo iz »nenadzorovanih govoric« (Badiou), tvitov ali paraznanstvenega tolmačenja sveta. In verjeli ali ne, na koncu nam ostane samo ena resnica, in to je »resnica (tiste) znanosti«, ki »jo je mogoče preveriti«.

Upajmo, da je to imela v mislih tudi nova ministrica za znanost, ki je v intervjuju za Dnevnik 18. aprila letos izjavila, da »moramo [...] svoj razvoj [...] v prvi vrsti utemeljiti na znanju« in ne glede na to »kako velika je država v geografskem smislu ali kakšen je njen finančni položaj«. Tudi ministrica priznava, da je v Sloveniji »podpora države znanosti [...] v primerjavi z drugimi državami še vedno nizka«. Slovenski državni proračun dejansko namenja »manj kot 0,5 odstotka BDP«, čeprav bi glede na »skupne cilje EU [...] moral delež [...] javnega financiranja (znanosti) [...] biti [...] en odstotek BDP«.

Predlagamo, da povedanega ne razumemo načelno politično in simbolno, temveč dobesedno. In da obljubljeno vzamemo zares. Nenazadnje je v tem odgovoru skoraj vse, kar smo predlagali tudi sami. In je zapisano. Črno na belem. Če temu primaknemo še predlog za hitro obravnavo osnutka zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti, lahko z novim (virtualnim) shodom morebiti še malo počakamo.

Od ministrice v najkrajšem možnem času pričakujemo realno časovnico za uresničitev napovedanega. Po možnosti tako konkretno, kot so konkretne njene ugotovitve.