Pametne države in pametna mesta imajo vzpostavljene sisteme, ki preprečujejo napačne ali izsiljene prostorske odločitve. Posegi v prostor namreč mnogokrat ob velikih vložkih prinašajo tudi velike dobičke, s temi pa so povezani tudi politični in finančni pritiski na odločevalce.
V državi z dvema milijonoma prebivalcev je skoraj vsakdo le nekaj telefonskih klicev oddaljen od tistega, ki lahko tako ali drugače vpliva na odločitve. Ker je Slovenija na lestvicah koruptivnosti slabša od povprečja v EU, je nujno, da ima naš sistem vgrajenih čim več varovalk, ki preprečujejo napačne odločitve.
Zadnji ukrep vlade, ki je pod pretvezo oživljanja gospodarstva v sklop protikriznih ukrepov, sprejetih brez javne razprave in možnosti ugovora, uvrstila poenostavitev upravnih postopkov za gradnjo, je skrajno nevaren. Z zaostrovanjem pogojev, pod katerimi se lahko v te postopke vključujejo nevladne organizacije, ki v postopkih mnogokrat edine ščitijo interese javnosti, je na široko odprla vrata samovoljnim, brezobzirnim in škodljivim posegom v prostor. Ob slabo delujočih inšpekcijskih službah in počasnem delu sodišč se nam tako obeta obilo nepopravljive okoljske škode.
Na spletni strani ministrstva za okolje in prostor si je mogoče ogledati projekt za »prenovo« Plečnikovega stadiona v Ljubljani. Gre za bizaren megalomanski projekt, ki pod pretvezo prenove na mestu kulturnega spomenika državnega pomena gradi enormne kvadrature komercialnega programa. V četrti kleti, 15,5 metra pod nivojem terena, je pod celotnim stadionom umeščen trgovski center, pod njim je še garažna etaža, po skoraj celotnem obodu sta nad tribunami predvideni dve etaži VIP-tribun, katerih streha sega do 17,8 metra nad terenom. Na severnem delu je predvidena garažna hiša s šestimi podzemnimi etažami z uvozom in izvozom na ozko ulico ob šolskem dvorišču. Na južni strani je predviden 17-nadstropni hotel, ki sega do višine 78 metrov. Vse to in še mnogo drugega (skupaj 208.000 kvadratnih metrov) je po mnenju investitorja, MOL in vodstva Zavoda za spomeniško varstvo nujno potrebno za vzdržno delovanje »prenovljenega« stadiona, ki bo med gradnjo skoraj v celoti porušen, nato pa kot replika ponovno zgrajen in zreduciran na lasvegaško kuliso komercialnega programa.
Vse kaže, da ima vodstvo Zavoda za kulturno dediščino na deset tisoče dobrih razlogov, da že od samega začetka neomajno podpira projekt, kljub temu da mu nasprotuje strokovni svet zavoda in da je v popolnem nasprotju z odlokom o varovanju spomenika. Še več dobrih razlogov mora imeti tudi MOL, ki je po diktatu investitorja sprejela občinski prostorski načrt za predel stadiona in ki vstopa v projekt z zemljiščem, za katero se v sodnem postopku ugotavlja lastništvo in ki je bilo vse od izgradnje sestavni del sosednjega Fondovega naselja. Podžupan in mestni arhitekt je leta 2006 razmišljal takole: »Za Bežigradom, na lokaciji obstoječega Plečnikovega stadiona, ni primernih pogojev za optimalno ureditev sodobnega stadiona s potrebnimi spremljajočimi programi. Območje bežigrajskega stadiona je zato treba prepoznati kot potencial za vsakodnevne potrebe prebivalstva, vadbeni športni park, klubski šport in športne programe srednjih šol in fakultet ter množične prireditve, za katere je bil tudi zgrajen.« Danes pa novi projekt, ki predvideva izključno komercialne vsebine, v radijski debati označi kot državotvoren in si ga upa primerjati z zglednima prenovama Švicarije in Ljubljanskega gradu.
Veliko dobrih razlogov za svoje odločitve imajo očitno tudi drugi, saj je bil za potrebe izvedbe projekta »prenove« stadiona povišan tudi dopustni nivo hrupa v občutljivem stanovanjsko-šolskem okolišu. Veliko dobrih razlogov pa ima verjetno tudi nekdanji minister za okolje in prostor, ki je bil s svojo ekipo zadolžen za odločanje o ustreznosti projekta, sedaj pa je zaposlen pri investitorju kot vodja tega projekta.
Projektu enotno nasprotuje vsa strokovna javnost, nasprotujejo mu pomembne mednarodne organizacije za varovanje kulturne dediščine. Vse kaže, da odločevalcem njihovega mnenja ne bo treba upoštevati in da se bodo kljub nasprotovanju javnosti, ob asistenci plačancev, uresničile blodnje agresivnega grandomana. Ali uničenje spomenika in devastacija mirnega mestnega predela v 21. stoletju res pomenita razvoj in napredek?
Arne Vehovar, u. d. i. a. Ljubljana
