Če čutimo jezo, strah in nezaupanje, ker ne vemo, koliko časa bo trajala izolacija, občutimo nemoč. Pomembno je, da si dan organiziramo v okviru rutine, si povrnemo občutek varnosti in nadzora nad dogajanjem. Morda je prav praznični čas priložnost za to, da v miru razmislimo o tem, kaj nas veseli, ker za to prej nismo našli časa. Sedaj ga imamo.
»V odvzeti svobodi nam ni odvzeta svoboda razmišljanja. Nadzorujemo lahko le sebe in svoje misli. Ni narobe, če v teh dneh čutimo jezo. Izrazimo jo, dajmo jo iz sebe, a ne nad drugim živim bitjem. Pojdimo v naravo, poberimo vejo in udrihajmo po tleh. Skačimo, stresimo jezo, strah in stres iz sebe,« poudarja družinska mediatorka Ana Likar in svetuje, da se, če čutimo tesnobo ali nemir, odmaknemo od novic, ki v nas zbujajo strah ali rušijo naš mir. Seveda je prav, da smo obveščeni, svetuje, a ne pozabimo, da je dan naš: »Kako ga bomo preživeli, če ga bomo polnili s podatki, ki povečujejo občutek ogroženosti in nemoči? Če tega ne naredimo, ohranjamo prepričanje, da drugi upravljajo nas. Kar velja za vse odnose. Ali ni najtežje živeti v prepričanju, da drugi upravljajo nas? Ko zamenjamo to prepričanje, odvržemo breme, ki nas duši. Življenje je učenje. Ko ga vidimo kot takega, se osvobodimo pritiska napak. Tudi te so del učenja. Uspešni smo, ko se iz njih kaj naučimo.«
Dan se začne z jutrom
S prvim zavestnim vdihom se nam pripne tudi misel, pojasni sogovornica: »Sprejmimo jo, četudi jo čutimo kot neprijetno. Ko sprejmemo, da je to le misel, ji preprečimo, da bi vzbudila čustva. Ležimo in začnimo globoko dihati, enakomerno in počasi. Vdihnimo in izdihnimo do dna trebuha, kajti tam se nabira stres. V mislih imejmo kaj lepega, kaj, kar iz nas izvabi nasmeh. V jutranjo rutino vpeljimo pitje tople vode z limono, na tešče. Naredimo kakšno raztezno vajo in se uredimo. K izboljšanju razpoloženja pripomorejo sončna svetloba, pozitivna glasba, jutranji sprehod, najbolje v naravi ali ob vodi. In zapojmo si: Zmorem.« Med gibanjem telesa razgibamo tudi naše misli in jih odmaknemo od tesnobe, dodaja Likarjeva: »Mogoče se moramo prisiliti v to in se upreti lastni inerciji. Med aktivnostjo dobivamo občutek nadzora nad našimi reakcijami, zato je pomembno, da dobro razgibamo telo.«
Zaradi dela od doma si lahko številni svoje delovne obveznosti sami razporejamo čez dan. Ker se nam ne mudi, smo lahko hvaležni za upočasnjenost in za vstajanje brez budilke. »Hvaležnost za vse, kar imamo, nas odvrača od misli na to, česa nimamo, torej tudi od tesnobnih občutkov. Ali lahko sami dihate, vstanete in poskrbite zase? Ali ste hvaležni za to? Ali se vam zdi, da to ni dovolj? Hvaležnost vodi k notranjemu viru moči,« razloži Likarjeva.
Po njenih besedah je dobro, da se v trenutkih negotovosti spomnimo dogodkov v življenju, ko smo se počutili nemočni, a smo težave razrešili. Torej si lahko zaupamo, poudari, da smo sposobni obvladovati izzive življenja: »Ne dovolimo si ostati v negotovosti in kopičiti slabe občutke, ko vendar vemo, da zmoremo. Vsi poznamo trenutke nemoči, a naj se še tako močno počutimo tesnobno, je dejstvo, da se realnost ne bo spremenila. Ko dojamemo, da nas v občutek tesnobe vodijo naše lastne misli, spoznamo vpliv teh na naše počutje. Misli so naša izbira. Izberimo take, ki nas navdihujejo.«
Kreativnost poiščimo v sebi
Prav zaradi tesnobe v teh dneh številni potrebujejo psihološko pomoč tudi zaradi družinskih nesoglasij. Najpomembnejše in pohvalno je, ko si priznamo, da podporo sploh potrebujemo, meni Likarjeva: »Gre za velik korak in resničen pogum. Odločili smo se, da ne bomo igrali vloge žrtve in bomo aktivno prevzeli življenje v svoje roke. Ko se ne slišimo in ne razumemo, ko ne zmoremo in ne znamo, poiščimo podporo tretje osebe. Ena od možnosti je mediacija, ki nas usmerja v iskanje rešitve in ne v spor ali v kompromis. Gre za sodelovalno reševanje konflikta, ki vodi do sprejemljive rešitve za oba oziroma vse vpletene.«
Biti starš vrtčevskih ali šoloobveznih otrok ter obenem uspešno opravljati delo od doma nikakor ni enostavno, po drugi strani pa delo od doma pomeni tudi, da lahko z otroki preživimo več dragocenega časa. »Ure, ki ste jih prej preživeli na delovnem mestu, zdaj preživljate doma. Naenkrat ste hkrati uslužbenec, učitelj, vzgojitelj, gospodinja, partnerica, družinski človek. In otrok vas hoče celega vse tja do najstniških let. Pomembno je, da se z otrokom dogovorite o poteku dneva ter mu ponudite izbiro dejavnosti, ki ga bo veselila in popolnoma prevzela, medtem ko opravljate svoje delo,« za konec svetuje Ana Likar in dodaja, da izvirnost in kreativnost poiščemo v sebi ter si kljub negotovi situaciji in omejenim možnostim v prihodnjih dneh vseeno omislimo brezskrben oddih, se poklonimo prazniku dela in v družbi najdražjih razvedrimo svoje misli – četudi zgolj s pomočjo telefona ali druge tehnologije, ki nam to omogoča.
