Sara Smajič je zgovorna dijakinja prvega letnika Gimnazije Kranj in hkrati tudi predsednica 1. b razreda. Velika noč ji pomeni praznik veselja, upanja in medsebojne ljubezni. Razmišljala je, komu, ki je za marsikaj od tega prikrajšan v času ukrepov, bi praznike lahko polepšala. Misli so ji zatavale med starejše.
V enem dnevu pripravili vse
»Ob nastali situaciji s koronavirusom so mnogi, še posebej pa starejši, ostali brez možnosti, da praznične trenutke preživijo v krogu ljubljenih. V 1. b smo se odločili, da jim težke in samotne trenutke popestrimo in jih spomnimo na lepe dni, obenem pa obudimo upanje in optimizem, da prihajajo boljši časi. Ustvarili smo voščilnice za vsakega posameznika v Domu upokojencev Kranj s sporočilom upanja in ljubezni,« poudarja Sara. Ni bilo treba veliko. Sošolce je hitro aktivirala na daljavo in tri četrt razreda je bilo takoj za. Nekateri so risali voščilnice, drugi pisali spodbudna sporočila in ji svoje izdelke pošiljali po elektronski pošti, da jih je natisnila, zložila v košaro, jo okrasila in pošiljka je bila samo v enem dnevu nared za oddajo.
Pred akcijo se je predsednica razreda v kranjskem domu upokojencev pozanimala, ali bodo voščilnice gimnazijcev zaradi varnostnih ukrepov sploh sprejeli. Pristojni v Kranju so ji pritrdili, odgovora iz še dveh gorenjskih domov za starejše na isto vprašanje pa ni dobila. V Kranju so ji pojasnili postopek in šla je na pot. »V imenu razreda sem voščilnice in darila v petek, 10. 4., dostavila v dom,« pravi. Pred vrati jo je pričakal varnostnik. »Povedal mi je, da ne smem notri. Seznanila sem ga z dogovorom z vodstvom doma. Košaro z voščilnicami sem lahko odložila na voziček, od tam pa je najprej romala v karanteno,« pripoveduje Sara.
Dobra dela bodo nadaljevali
Stanovalci doma so voščilnice prejeli pri nedeljskem zajtrku, Sari pa so fotografske dokaze o tem zagotovili zaposleni v domu. »Poklicala me je tudi sošolka in povedala, da je bila babica njene prijateljice, ki biva v domu, podobno kot ostali prejemniki, voščilnice in sporočila zelo vesela. Trenutki s starejšimi so bili prelepi, njihov pozitiven pogled na svet pa me je prepričal, da bomo iz te krize izšli močnejši in bolj povezani,« je prepričana. Na svoj razred je strašno ponosna. »Izkazali smo se s svojim socialnim čutom, nesebičnostjo in solidarnostjo. V razredu se zavedamo, kako zelo smo odvisni drug od drugega in kako pomembno je, da v času stiske nihče ni sam in pozabljen.«
Razredničarka profesorica Bernarda Lenaršič je za akcijo predsednice in dijakov izvedela v zadnjem hipu in se odločila, da voščilnico z lepo mislijo izdela tudi sama. »Navdušena sem bila, da so se dijaki tako hitro organizirali in da so to storili sami od sebe. S tem podirajo zidove, med katerimi v teh razmerah vsi živimo, takšna dejanja resnično ogrejejo srce,« pravi razredničarka. Predsednica razreda Sara pa opaža, da je ob tem dejanju dobila nov zagon. »Zdaj razmišljamo, da bi se česa podobnega lotili tudi v običajnih razmerah,« nam je zaupala.
