Jana Putrle Srdić je svojo pesniško pot z zbirkama Kutine (2003) in Lahko se zgodi karkoli (2007) začela z ubesedovanjem drobnih detajlov vsakdana, a ji je pogled postopoma in vse bolj očitno uhajal predvsem v sugestivnost negotove prihodnosti. Njena zbirka To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje (2014) je bila v tem smislu prelomna, saj je avtorica – ki deluje tudi kot producentka na področju intermedijske in raziskovalne umetnosti v galeriji Kapelica – v verzih povezala kulturo, naravo, biotehnologijo, etiko, kibernetiko… Posthumanistično pesniško raziskovanje pa še nadgrajuje v novi pesniški zbirki Oko očesu vrana.
Lažna resničnost
»Ne gre za umeten pesniški konstrukt, temveč za opazovanje, monitoring sodobnosti, ki se mi zdi čedalje bolj razsrediščena. Obdaja nas neka lažna realnost, tako v smislu fizične resničnosti kot tega, kar prinesejo mediji, kulturni konstrukti, vse, kar smo zgradili z algoritmi,« pojasnjuje. Prepričana je, da vseh teh resničnosti ni več mogoče ločiti med sabo, »sama poskušam temu zgolj slediti in občasno osmisliti v neke zelo začasne lege, da lahko v njih preživim«. Nekoliko zenovsko, kot pravi, zaupa predvsem spremembam, v absolutne resnice in ideološke pozicije ne verjame.
Pri tem ne sledi zgolj človeški perspektivi, temveč jo zanimajo pogledi vseh živih bitij in entitet, denimo rastlin v pesmi Vegetacija: na tvojo skrb se odzivajo z / zamikom in ti si ponosen / na svetleče ploščate liste / deliš si kisik in ogljikov / dioksid z njimi // prekrivate se razporejate sledite / nekim neznanim zakonom / razraščanja izmenjujete hormone / in sporočila…
Ker človek v tej poeziji ne zre več absolutistično navzdol na rastline ali živali, ni nenavadno, da iz verzov vstaja več glasov. »Empatija skozi druga bitja mi je bila blizu že v prvih knjigah, čeprav takrat še nisem imela potrebnega teoretičnega znanja. Ta postantropocentristična pozicija je hkrati predvsem radovednost, da druga bitja fizično doživljajo svet drugače, kot ga jaz.«
Odpoklic gostobesednosti
Kalibriram svet po poeziji / in se učim povedati manj, beremo v pesmi V spletišče. To je namreč hkrati poezija kratkih verzov, pesniški izraz, ki ne izgublja besed, tudi interpunkcija večkrat umanjka. Obravnavana tematika spušča v jezik na eni strani vtis objektivističnosti in znanstvenosti, a je v podtalju ves čas prisotna tudi nežna intimistična linija.
Odpoklic gostobesednosti iz prejšnjih knjig je literarna odločitev, potrjuje avtorica. »Želela sem več tišine, bolj reducirane podobe, več igre z jezikom, z večpomenskostjo.« Faktični pristop ji je blizu, saj izhaja iz naravoslovne družine. »Upam pa, da je v tej zbirki prisotne več topline kot v prejšnji, ki je nastajala v neki eksistencialni stiski z več distance. Hkrati se mi zdi nujno, da sem kot avtorica do svojih likov, pa če so še tako neprijetni, sočutna, saj so simptom našega časa. V tej knjigi ni lika, ki ga ne bi imela rada,« še dodaja.
Torej tudi volkove in vrane, ki pomenljivo zaznamujejo naslov zbirke? »Gre seveda za združitev rekov Človek človeku volk. in Vrana vrani ne izkljuje oči. Človek je človeku sovražnik, vrana pa vrane ne bo napadla, a bo nevarna kakšni drugi vrsti. Vse to kot ljudje združujemo – po eni strani privilegiramo človeško vrsto, po drugi med sabo nimamo najlepših odnosov,« pripomni pesnica, ki ji je blizu ironija. Tudi zato je med verze namenoma zvabila tudi živali, ki so pri ljudeh brez pravega razloga nepriljubljene.
