Na pobudo se je odzvalo več sto podjetij in sredi aprila so štiri glavne razvojne skupine že v zaključnih fazah razvoja prototipa. Med posamezniki, ki so se čutili poklicane, da se s svojim znanjem odzovejo na kritično situacijo, je bil tudi elektroinženir Janez Pirc, razvojnik v podjetju Fotona. »Sredi marca me je poklical dober družinski prijatelj, dr. Matevž Tomaževič, kirurg iz UKC Ljubljana, in me izzval z vprašanjem, ali znam priključiti ventilator. Poslal mi je povezavo do spletne strani in izkazalo se je, da gre za respirator,« pove Pirc. Takrat je presodil, da je izvedba tovrstnega projekta bolj primerna za uspešno slovensko medicinsko podjetje, torej Fotono, kot za posameznika. »Po sestanku se je uprava odločila, da Fotona, ki se sicer ukvarja z medicinskimi laserji, ne more proizvajati respiratorjev. Kljub temu je podjetje ponudilo material, rešitve in inženirski kader,« pove sogovornik.
Iskanje komponent v kriznem času
Prvi, ki je k projektu pristopil, je bil Pirčev sodelavec Tomaž Lah, nedolgo zatem se je oblikovala že prava ekipa strokovnjakov različnih področij. Od samega začetka je bil Lah zadolžen za analizo zahtev, testiranja in nakup komponent za izdelavo prototipa. »Vsekakor moram pohvaliti tudi hiter odziv in pomoč UKC, še zlasti dr. Tomaževiča, ki je uspešno koordiniral hitre akcije.« Pirc pove, da so imeli že na začetku veliko težav predvsem pri nakupu komponent za izdelavo respiratorja. »Pri iskanju komponent je bilo osnovno vodilo dobaviti 100 kosov v Sloveniji v kratkem času, saj so se meje takrat že zapirale. Najlažje je šlo z elektroniko, saj smo jo že naslednji dan dobili dostavljeno pred vrata,« pove Pirc. Hčerka Meta, ki v Gradcu študira glasbo in se je zaradi epidemije vrnila domov, pa doda: »V iskanje rešitev smo bili vključeni vsi. Pravi izziv je bil meh, sestavni del respiratorja, v katerem se mešata zrak in kisik. Sprva smo hoteli uporabiti bidone za vodo, ki jih imajo kolesarji in tekači na dolge proge v nahrbtniku. Žal so se športne trgovine že zaprle, tudi na spletnih straneh nam ni uspelo najti ničesar uporabnega. Pozneje smo uporabili medicinski meh, na koncu pa je Miha Pretnar pri domačem izdelovalcu glasbil dobil meh manjše harmonike.«
Velik izziv za ekipo inženirjev je bil tudi, kje dobiti zrak in kisik, ki ga respirator kot aparat za dihanje potrebuje. »Da sem dobil zrak za testiranje, sem nekaj dni uporabljal hišni sesalnik, ki na eni strani ustvari podtlak, na drugi nadtlak. Na poziv ekipi, da nujno potrebujem vir zraka in vir kisika, sem dobil bombico kisika, ki jo pri svojem delu uporabljajo reševalci, in potapljaške jeklenke s fakultete za šport, pri ventilih pa mi je z nasveti priskočil na pomoč Lojze Zadnikar ter izdelal nekaj inovativnih rešitev, žena pa je bila tudi zadovoljna, da sem ji vrnil sesalnik.«
Poleg Laha je bil nepogrešljiv del ekipe Matevž Mali, ki je sestavil ventile in poskrbel za lep dizajn naprave ter projekt mojstrsko pognal naprej na kritičnih točkah. Seveda so pustili močan pečat tudi Miha Pretnar, ki je v svoji dobro opremljeni delavnici izdelal ohišja in druge mehanske dele, pa Gorazd Rosbach, ki je zagotovil ploščo za upravljanje, in Klemen Povšič, ki je izdelal programsko opremo za grafični uporabniški vmesnik. Na koncu je uporabniška navodila spisal Rok Kimovec. »V veliko pomoč nam je bil glede tehničnih zahtev respiratorja dr. Michael Jožef Gradišek, anesteziolog iz UKC. Ogromno nas je naučil in skromno lahko pripomnim, da smo vsi inženirji skoraj že specialisti za respiratorje,« pove in doda, da so skupaj, vsak s svojim znanjem, prišli do dobrega koncepta, ki ga je potrdila tudi stroka.
Prvo testiranje je ekipa s svojim prototipom opravila že 29. marca. »Spomnim se, da je oče prototip ovil v armafleks in ga kot takega odpeljal v UKC,« pove Meta in v smehu pripomni, da ji je žal, da ni videla odziva zdravnikov na očetovo napravo. V naslednjih dneh je respirator dobil tudi novo podobo: ohišje, ploščo za upravljanje in večji zaslon za prikaz grafov.
Le 14 dni časa za izdelavo respiratorja
Ekipa hobijašev, kot si pravijo inženirji, ki ustvarjajo v svojih garažah, v primeru Janeza Pirca pa v nekaj kvadratov veliki sobici, so imeli po prvih črnogledih napovedih o epidemiji na voljo le štirinajst dni za izdelavo prototipa. »Teden dni je bil namenjen razvoju in testiranju, v drugem tednu naj bi šel prototip že v serijsko izdelavo. Tisti prvi tedni razvoja so bili najzahtevnejši, saj nismo vedeli, koliko časa imamo in ali nam bo uspelo vse pravočasno opraviti. Prvotna vizija je bila naprava, ki bi kljub svoji preprostosti lahko rešila veliko življenj.« In bolj ko je bilo jasno, da se italijanski scenarij ne bo ponovil pri nas, več časa je imela ekipa za nadgradnjo prvotne ideje, ki so jo dobro sprejeli tudi predstavniki stroke v simulacijski sobi UKC.
Država ima zdaj po zaslugi uvoza respiratorjev dovolj, a ta humanitarna akcija, v katero je bilo vloženih več kot 800 ur, po besedah Pirca presega turbokapitalistični boj za vsak cent. »To je dokaz, da krizne razmere in kritična masa podobno mislečih lahko naredijo veliko v zelo kratkem času. Gre za projekt, ki smo ga izpeljali hobijaši, znani individualisti, ki z nikomer nismo sklenili nobene pogodbe. Ali nam bo kdo povrnil stroške, ne vem, sem pa odločen, da respirator izpilimo do konca in ga naslednji petek ponovno predstavimo ekipi strokovnjakov v UKC Ljubljana.«
