»Kralj je mrtev, živel kralj!« so leta 1422 na ves glas prvič vzklikali Francozi, ko so kronali Karla VII. in so krsto njegovega predhodnika Karla VI. položili v grob bazilike Saint Denis. Na tak način so vsem (podložnikom) nazorno pokazali, da tron nikoli ne bo prazen, kar je bilo v tistih časih zelo pomembno, saj je možnost državljanske vojne vseskozi visela v zraku. Z izrekom so želeli tudi povedati, da se bo zgodba iz preteklosti nadaljevala tudi v prihodnosti. Ko beseda nanese na šport, pomnimo veliko primerov, ko sta si športnika še za časa življenja podala štafetno palico in je eden nadaljeval uspešno zgodbo drugega. Lep primer je reli, natančneje tekmovanje najvišje ravni. Pri čemer mrtev kralj pooseblja Francoza Sebastiena Loeba, ki je bil najboljši na svetu med letoma 2004 in 2012, živi kralj pa njegovega rojaka Sebastiena Ogierja, nepremagljivega med letoma 2013 in 2018.
Oče je zanj zaprl cesto skozi vas
Mojstri vrtenja volana niso mulčki, saj hitra in (pre)drzna vožnja zahteva veliko izkušenj. Zato ne čudi, da je prvi korak na najvišjo stopničko naredil s komajda 27 leti na Portugalskem, ko so mu pri Citroënu ponudili sedež v dirkalniku WRC. Vsega pet let potem, ko je odpeljal prvi reli. Vanj so verjeli, pa čeprav je bil znan tudi po svojih nesrečah. »Ko pri hitrosti 160 km/h izgubiš nadzor nad avtom in so okoli tebe drevesa, ostane zgolj upanje, da boš imel srečo. In imel sem jo,« je nekdanji inštruktor smučanja dejal po nesreči na reliju Monte Carlo.
Rodil se je v Gapu, mestecu v francoskih Alpah, kjer je reli tudi doma. Zato ne preseneča, da je že od mladih nog vajen vrtenja volana na ozkih cestah nad globokimi prepadi. »Ko sem imel vsega osem let, mi je oče kupil gokard. Da sem lahko neovirano dirkal, je oče zaprl cesto skozi našo vas,« se spominja začetkov, ko je oče odkril njegov talent in zaljubljenost v bencin. Nato je imel srečo, ko je bil po lastnih besedah »enostavno ob pravem času na pravem mestu«. Pika na i je bila, da se je v tovarniški ekipi lahko učil od Loeba. V tem, da je ob slovesu Loeba njegovo mesto zapolnil prav Ogier, je veliko simbolike. Ko sta bila moštvena tovariša, sta se pogosto gledala kot pes in mačka. In ko ga je mlajši kolega leta 2011 premagal na asfaltu v Nemčiji, so nesoglasja dosegla vrhunec. Kdo je v moštvu glavni, je bilo vsem jasno, ko je Ogier na hitro pospravil kovčke, podpisal za Volkswagen in se prvič v karieri poslovil od francoske tehnike. »Ne dela napak, je zelo samozavesten in ima glavo na pravem mestu. Hiter je ne glede na vozno podlago,« je dejal, ko so ga povprašali, zakaj je bil Loeb zadnja leta številka ena, toda v njem ne vidi najboljšega vseh časov: »Težko je primerjati reli voznike iz različnih obdobij in generacij. Zame je bil na primer v 90. letih odličen Španec Carlos Sainz. Podobno težke so primerjave tudi v drugih športih, v nogometu, na primer. Je boljši Pele ali Messi?«
Črka S kot spomin na Senno
Ko je v času koronavirusa sredi marca slavil zmago v Mehiki, ni bil pretirano vesel. Še več. »Občutki so različni, relija ne bi smelo biti. Zaščititi človeška življenja bi moralo biti prioriteta pred dirkanjem. Sam sem dirkal zgolj zato, ker je to moja služba,« je organizatorjem po 48. zmagi v karieri zabrusil Toyotin voznik. Nekaj posebnega je tudi njegova čelada, obarvana tako, da je prepoznaven pokrovitelj Red Bull, hkrati pa vključuje elemente, kot si jih je zaželel. »Na zadnjem delu čelade je velika črka S kot spomin na Ayrtona Senno, mojega idola iz mladosti. Uporabljal sem jo tudi na dirki v Argentini ob 20. obletnici njegove smrti. Od nekdaj me navdihuje. Ni bil zgolj odličen dirkač, temveč tudi dober človek,« pojasnjuje reli voznik, del čelade pa sta tudi njegov osebni logo in zvezdica v spomin na prvi naslov svetovnega prvaka. Kot zanimivost: tudi ko dirka, vizirja nima spuščenega. Tako je njegov pogled znotraj avta širši; prepričan je tudi, da bi v primeru težav, če bi moral v naglici zapustiti dirkalnik in odpeti varnostne pasove, to brez nameščenega vizirja storil lažje.
