Trikrat so jim v zadnjih treh desetletjih zaupali začasno »žezlo«, prvič po nenadni smrti Johna Smitha, nato pa po hudih volilnih porazih Gordona Browna in Eda Millibarda, a le za nekaj mesecev, ko so si lizali rane. Margaret Beckett je leta 1994 sicer izzvala Tonyja Blaira, a bila gladko poražena, Harriet Harman pa je raje dvakrat ostala v ozadju. Pri izbiranju naslednika Jeremyja Corbyna sta bili v finalu ob Keiru Starmerju tudi Rebecca Long-Bailey in Lisa Nandy, a je očitno skoraj 600.000 članov stranke prepričanih, da je zanje prava le moška vodilna roka. Je pa Starmer tekmicama namenil ministrski mesti v svoji senčni vladi in 41-letni Lisi Nandy dodelil zunanjepolitični resor, ob odobravanju judovske skupnosti na Otoku in privzdignjenih obrveh vladajočih v Izraelu. Povod je mogoče zlahka pojasniti. Laburistična zunanja ministrica, po očetu Indijka, je glasna kritičarka antisemitizma. Opisuje ga tudi kot svojevrstno obliko rasizma, ki ga je sama že čutila v laburistični stranki s strani Corbynovih privržencev. A je na drugi strani tudi goreča zagovornica pravic Palestincev, kot voditeljica laburističnih Prijateljev Palestine, ter nasprotnica prodaje orožja izraelski državi, gradnje judovskih naselij na okupiranem Zahodnem bregu in blokade Gaze. Na videz stoječ na dveh bregovih bo v senčni vladi zagotovo bolj izpostavljena kot doslej, a ji gre v prid, da je skoraj tri četrtine britanskih laburistov prepričanih, da so očitki o antisemitizmu v njihovih vrstah izmišljotina desničarskih medijev, ki so spodkopavali okorelega levičarja Corbyna. In da so Palestinci dejansko žrtve ne le aktualne izraelske, ampak tudi globalne politike.