Ljubljanski literarni salon Kesslerjevih žensk, ki je bil prvi na Slovenskem ter je veljal za elitnega, je sledil dolgi tradiciji meščanskega druženja. Pomenil je priložnost za seznanjanje z naprednimi idejami, razširjanje vednosti in predstavljal pomembno družabno ter kulturno okolje. Gostiteljicam je salon dal tudi večjo družbeno vidnost.

Marija Kessler, rojena v družini Trenc leta 1860, se je v začetku 20. stoletja iz Novega mesta v Ljubljano preselila s štirimi hčerami Mico, Ano, Vero in Slavo. Kmalu po prihodu je najprej na Rimski cesti 12 (današnji 10) in nato od leta 1908 na Bleiweisovi cesti (današnji Prešernovi cesti) odprla vrata svojega doma za umetnike in intelektualce. Ločena, tedaj že mogoče vdova novomeškega okrajnega sodnika Kesslerja je na svoje čajanke znala privabiti vrsto zanimivih in razboritih slovenskih osebnosti, je v svoji knjigi Obrazi o literarnem salonu med drugim zapisal Josip Vidmar. Marijo Kessler je opisal kot bistro gospo, pri njej pa so se »k razgovoru in muziciranju zbirali resnični izbranci našega malega sveta«. Njene štiri hčere pa niso bile le mlade kompetentne spremljevalke dogajanja v salonu, temveč so v razpravah o umetniških vprašanjih tudi sodelovale. Druženje z ustvarjalci je nanje močno vplivalo.

Hčere v hišo pripeljale Cankarja

Gostiteljice so premišljeno vabile goste, jih med seboj spoznavale in povezovale ter jim ponujale tudi bivališče. Hčere Marije Kessler so kot dijakinje liceja v hišo pripeljale Ivana Cankarja, o literarnem salonu pravi Jasmina Jerant, soavtorica in vodnica ture Misterij ženske literarne Ljubljane pri Zavodu Urbana Vrana. »Literarni saloni so predstavljali stičišče idej, hkrati pa lahko določali vrednost neke umetnice ali umetnika. Naj so bili že uveljavljeni ali šele na začetku svoje poti, tovrstni saloni so v času, ko še ni bilo interneta, raznovrstnim ustvarjalkam in ustvarjalcem omogočili reklamo. Vabilo v salon Marije Kessler je predstavljalo pomembno vstopnico v poseben krog kulturniške srenje tistega časa,« poudarja sogovornica.

Ohranila se je tudi zgodba, kako se je Ivan Cankar zaljubil v Mico Kessler in ji neumorno pisal pisma, na katera sama ni kaj dosti odgovarjala. Neuresničeni ljubezni je posvetil lik Milene v Novem življenju, kjer ima svoje mesto tudi salon in sonet v epilogu zbirke črtic ter študij Za križem.

Cankar je v salon privabil še druge umetnike in umetnice, med njimi Etbina Kristana, Ivano Kobilco, Hinka Smrekarja, Riharda Jakopiča in Otona Župančiča, ki se je zagledal v Ano Kessler in se z njo kasneje tudi poročil ter imel tri otroke. K njim pa so zahajale tudi njihove prijateljice pianistka Dana Koblar, Melita Levec in slikarka Mira Pintar, nečakinja Ivane Kobilca, ki je umetnico uvedla v Kesslerjev dom.

Stik z umetniki v tujini

Ivana Kobilca je takrat živela v Berlinu, ko je prihajala v Ljubljano, pa je obiskovala literarni salon, več njegovih akterk in akterjev je tudi portretirala. Znane so likovne upodobitve Mice Kessler, poročene Čop, Ane Kessler, kasneje Župančič, in njenega moža Otona Župančiča ter drugih. V Kesslerjevem krogu pa je slikarka dobila tudi nove mecene.

V literarnem salonu so gostiteljice javno brale pisma umetnikov in intelektualcev iz svojega kroga in tako skrbele za povezavo tudi s tistimi, ki so živeli v tujini. Na srečanjih so razpravljali o umetnosti, recitirali in prirejali koncerte. Ob izmenjavi znanj, idej, ustvarjalnosti in pogledov ter živahnem kulturnem dogajanju pa so se v Kesslerjevem salonu spletali tudi tesni osebni odnosi.

Ljubljansko stanovanje pa ni bil edini prostor gostoljubja Kesslerjevih žensk, temveč so vabile tudi v svojo vilo pod Osojnico na Bledu. Domači in tuji gosti so se tam vpisovali v spominsko knjigo. V njej so verzi pesnikov, notni zapisi glasbenikov in avtokarikatura Hinka Smrekarja.