Sorodnice, predvsem pa prijateljice, 66-letna Vera, 70-letna Milena in 71-letna Rija so 15. januarja odpotovale v Brazilijo. O koronavirusu pri nas takrat sploh še govorili nismo. Iz Brazilije naj se vrnile 19. marca, a jih je ob spremljanju novic postajalo vedno bolj strah, da bodo za vrnitev domov prepozne. Ker so se po vsej Evropi začela zapirati letališča, so pomislile, da bi v Južni Ameriki ostale do 14. aprila.
Zmagal je strah
»Imele smo vizum za tri mesece. A kaj, ko so o zaporah začeli govoriti tudi Brazilci,« pove Milena in izpostavi predvsem angažiranost hčerke Urške, ki je po elektronski pošti in telefonu komunicirala z veleposlaništvom v Braziliji. »Hvaležne smo tako veleposlaniku Blažu Slamiču za usklajevanje in ukrepanje pri povratku domov kakor tudi ministrstvu za zunanje zadeve, še posebej pa lastnikom Nomaga, ki so nam podarili avtobusne karte za prevoz iz Münchna,« pove sogovornica v imenu vseh treh.
Na ljubljanski avtobusni postaji jih je čakal osebni avto. »Pripeljal ga je mož, ki sem mu le od daleč pomahala, saj smo se odločile, da gremo naravnost v Verino prazno hišo v samoizolacijo. Vemo, da smo rizična skupina, vendar še vedno vitalne,« razloži Milena, ki prizna, da se imajo v Novem mestu odlično. »Ob prihodu v hišo nas je preseneti poln hladilnik. Za to so poskrbeli prijazni sosedje, ki so v času Verine odsotnosti 'čuvali' njeno hišo. Pod balkonom nas vsak dan čaka pecivo, danes so bili to sveži krofi,« pove sogovornica, ki ne pozabi omeniti niti treh vrtnic, ki so jih na materinski dan čakale pred vrati.
Dobro utečeno skupno gospodinjstvo
Kljub temu da so v samoizolaciji že nekaj časa, jim dan mine prehitro. »Včasih pogledamo na uro in ne moremo verjeti, kako čas hitro mineva,« v smehu pove Milena. »Prebrale smo že vse stare časopise in revije, Vera in Rija redno telovadita, sama raje meditiram.« Prizna, da so se skupnega gospodinjstva že dobro navadile. »Ne nazadnje smo pred tem dva meseca živele brez trenj in napetosti, predvsem pa smo se veliko smejale.« In kako je s kuhanjem? Milena pove, da je to zanjo najmanjši problem, saj se v tem predvelikonočnem času posti. Tudi tehnično znanje, ki so si ga pridobile v svojem pestrem življenju, jih rešuje, saj so morale same odpraviti napako na pralnem stroju, iz katerega je tekla voda, prav tako so popravile splakovalni kotliček za stranišče. Večerne ure minevajo, kot bi trenil. »Obvezno poslušamo poročila, komentiramo in pri tem ne obupujemo,« pove Milena in doda, da se z redkimi obiskovalci pogovarjajo z balkona, s svojimi družinami pa veliko po telefonu.
Sta jih pa druženje in sama izkušnja veliko naučila. »Postale smo bolj čuteče, da od ganjenosti potočimo tudi kakšno solzo. Ob teh izkušnjah se zavedamo, da nam vsem skupaj ne bo lahko, a da bo ta virus prinesel tudi nekaj dobrega. Vsi bolj odpiramo svoja srca za sočutje do drugega. Zavedati se bomo morali, kako pomembno je sprejeti različnost drugega, ga sprejeti takšnega, kakršen je, in si med sabo pomagati. Vsak je nekaj posebnega, vreden pohvale in zahvale,« pove Milena in v imenu vseh treh pogovor sklene z besedami: »Zdaj vidimo, da resnično potrebujemo zelo malo stvari in da je na prvem mestu sočlovek, sosed, sotrpin. Zemlja je prav gotovo vesela te 'zamrznitve', saj si bo malce oddahnila od nas. Virus pa nas bo naučil, kako živeti v družinskem krogu, kako skrbeti za naravo, ob zmanjšani potrošnji zmanjšati količino smeti, predvsem pa bolj ceniti zdravstvo in šolstvo.«
