Politična zgodovina bodeče žice
Olivier Razac
Razvoj geolokalizacije nam pravzaprav kaže, da se vprašanje razmejitev, celo virtualnih, nagiba k temu, da postane postranski vidik prostorskega nadzora. Natančno to, po gobavosti in kugi, razkriva zadnji veliki politični sistem, poimenovan po bolezni, ki ga opredeli Foucault že leta 1978: upravljanje s črnimi kozami s cepljenjem. Eden izmed povsem novih vidikov tega modela je, da ne implicira več izključitve neke populacijske kategorije, celo ne kvadriljiranja posebnega prostora, temveč poteka z nadzorovanjem in kontrolo nad vso populacijo na celotnem ozemlju. Vprašanje ni samo, ali biti znotraj ali biti zunaj, niti ne, ali biti na tem mestu raje kot na onem drugem, vprašanje je že tudi in predvsem premeščanje samo. »Ozemlja ni več treba določati in označevati, treba pa je dopuščati kroženja, kontrolirati obtoke, odbirati dobro od slabega, naj se zgodi, da bo to v stalnem gibanju, nenehnem premeščanju, neprekinjenem prehajanju s točke na točko, toda na takšen način, da bodo iz tega kroženja odpravljene vse njegove inherentne nevarnosti.« Ta politična tehnologija ne nagovarja posameznikov, ki so iz populacije radikalno izključeni samo zato, ker je nevarna že njihova prisotnost; njih lahko imenujemo gobavci. Tudi ne nagovarja posameznikov, ki so del populacije, so pa prisiljeni bivati na določenem mestu, če njihovo premikanje velja za nevarno; ti so okuženi. Če je vsaka premestitev tvegana za nas same in za druge, potemtakem cepljenje kot politični model nagovarja vse ljudi. Sledi rekonvalescentom, ki niso ne bolni ne zdravi, morajo pa se podvreči nadzorni tehnologiji, ki bdi nad razvojem njihovega primera. Prostorski nalog torej ni tisti, ki velja za gobavost: »Če si parija, nedotakljivi, ostani zunaj.« Tudi ni nalog, ki pripada kugi: »Če si bolan in soglašaš z zdravljenjem, ostani doma.« Je tisti, ki je mnogo bolj splošen in sodi v običajno upravljanje s tveganji: »Če se moraš premakniti kljub temu, da tvoji premiki predstavljajo tveganje, nam povej, kam greš.« To ne govori toliko o izginevanju zidov, ki izključijo gobavce, ali razmejitev, kakršne koli že so, ki razvrstijo okužene, temveč o tem, da gre onstran vseh teh prostorskih plasti tudi za vednost o tem, kam so rekonvalescenti, se pravi »pacienti ovce« iz »zdravilno-pastoralne demokracije«, namenjeni.
Odlomek iz knjige Olivier Razac: Politična zgodovina bodeče žice, prevedla Sonja Dular; Maska, 2016.
