Miloš Popovič zvezo vodi od leta 2007, prostovoljno. Nekoč ga je nekdo zbodel, kdaj ga bo na predsedniškem stolčku kdo zamenjal. Pa se je nekdo drug hitro pošalil in vzkliknil: »Ko bo funkcija postala plačljiva!«
Plačljiva ali ne: Miloš Popovič ima prostovoljno delo za skupnost »najbrž v krvi«. Tudi športu je zapisan od otroških let, ko so ga starši vpisali k tabornikom in v nogometni klub. »Že takrat sem bil bolj vesel, če je kdo drug zabil gol po moji podaji, kot pa da bi sam zabijal. Zmeraj mi je veliko pomenilo sodelovanje in temu sledim tudi pri delu v športni zvezi,« razmišlja in v smehu doda: »No, če bi me danes kdo pogledal, bi hitro rekel, kaj pa ta človek dela v športu. Odkar imam družino, sem ratal čisto predebel! Saj sem bil zmeraj bolj močen, ampak dokler sem se ukvarjal z nogometom, sem to še vzdrževal, zdaj pa je zmanjkalo časa … To moram popraviti, to je en tak moj osebni projekt … Zdaj na šport spremljam samo svoje otroke!«
Verjame, da bi bilo treba narediti več za to, da bi se otroci, predvsem pa mladi v najstniških letih več družili in gibali. »Na žalost v naši športni kulturi ta hip vlada obsesija vrhunskega rezultata. Tudi na televiziji. Peter Prevc po seriji zmag na tekmi pristane tik pod stopničkami, pa ga novinar vprašal: 'Kako ocenjujete ta neuspeh?' 4. mesto v svetovnem pokalu - neuspeh?! Ta miselnost se prenaša na vse, še najbolj pa na mlade,« razmišlja Miloš Popovič.
Šport zaradi užitka in druženja
»Prvi, prvi, prvi! Izgubljamo stik z realnostjo. Tudi starši začnejo graditi kariero svojih otrok v najzgodnejših letih in pogosto motijo vadbene procese v klubih. Ni čudno, da se potem zgodi osip. Nogometni klub Primorje ima med najmlajšimi v pogonu okoli dvesto otrok, težko pa sestavi eno mladinsko ali kadetsko selekcijo. Včasih se mi zdi, da veterani v zrelih letih, pri petdesetih, šestdesetih, športajo z večjim užitkom kot dvajsetletniki,« pripoveduje.
»Naš rokometni ali košarkarski klub igra v tretji slovenski ligi, pa hočejo fantje denar, drugače ne bodo igrali. Tretja liga! Raje bodo opustili šport, kot pa da bi igrali zastonj, pa imajo na voljo opremo, treninge, brezplačno rekreacijo, prevoze, prehrano. Nato pa slišiš, da so se prodali za sto, dvesto evrov. To se mi zdi žalostno. Ne vem, kje je šlo narobe, zagotovo je bil to dolg proces, a nekje v toku dogodkov smo izgubili veselje. Da nekaj počneš zgolj zato, ker pri tem uživaš in se imaš fino,« razmišlja Miloš Popovič.
Šport pa mlademu človeku vendarle da toliko lepega. »Že zdaj vidimo razlike med otroki, ki se ukvarjajo s športom, in otroki, ki se ne. Tudi med športi je velika razlika. Osebno bolj zagovarjam moštvene športe, ker poskrbijo za neko socialno noto, za druženje, čut za sočloveka, soigralca. Poglejva tabornike: čeprav pri nas zanimanje za tabornike rahlo upada, je to nekaj najlepšega, kamor lahko daš otroka, še posebej danes, ko otroci nimajo več stika z naravo. Taborniki so še eni redkih, ki poskrbijo, da gredo otroci ven, na zrak, da se znajo pravilno obleči, zavarovati pred vročino, mrazom, vodo, ognjem, da se znajo orientirati, in seveda, da se imajo fajn, da se družijo.«
Za dostopno rekreacijo!
Delu z otroki in mladino pri Športni zvezi Ajdovščina posvečajo posebno pozornost. »Pred leti smo začeli s pilotnim projektom Mini olimpijada, ki je namenjen otrokom od šestega do desetega leta starosti. Dva dni v septembru gostimo okoli 1200 otrok iz Ajdovščine in Vipave, ki jim predstavimo delovanje vseh športnih društev pri nas, da vidijo, kam in kako se lahko vpišejo. Obenem predstavljamo načela olimpijskega gibanja in ferpleja. Na Mini olimpijadi so zmagovalci vsi - pomembno je sodelovati in ne zmagati!«
Prav tako pomagajo pri projektu športne počitnice, ki ga izvaja Zavod za šport. »Vsako leto približno 800 otrokom za zelo sprejemljivo ceno omogočimo, da se udeležijo športnih počitnic. En teden od ponedeljka do petka od 6. ure zjutraj do 5. ure popoldne: nogometni, košarkarski, rokometni, taborniški, lokostrelski kamp, prehrana, varstvo, kdor želi, lahko v kampu tudi prespi.«
Iz Miloša Popoviča je zelo težko izbezati kaj, na kar bi bil pri svojem delu ponosen. »Pravijo, da mora vsak človek delati po svoji vesti. Zadovoljen sem, če so drugi zadovoljni z mano.« Kljub temu ne more skriti veselja nad dejstvom, da so pri Športni zvezi Ajdovščina doslej še v vsakem štiriletnem obdobju ustvarili ekipo, v kateri se da pogovarjati brez zdrah. »Moje načelo je, da nihče ni sam. Imamo ekipo, predsedstvo sestavlja sedem članov, nadzorni odbor več članov, zmeraj vse odločitve sprejemamo skupaj. Tudi občina nas zmeraj bolj upošteva, postajamo enakovreden partner. Dajemo mnenja s športnega področja, izvajamo razpis za letni program športa, pripravljamo pravilnike in spremembe, podeljujemo priznanja za športne dosežke, pomagamo Zavodu za šport pri njegovih aktivnostih …«
Pri koncu misel, ki ga ta hip najbolj teži: »Bojim se, da si marsikateri starš kmalu ne bo več mogel privoščiti niti nogometa. Vedno več rekreacije in športa je treba plačati, ljudje pa si lahko privoščijo vedno manj. Zato pozivam ljudi, naj se vključijo v prostovoljno delo v športu, v delo z otroki in mladimi. Obrestovalo se bo!«
Športna zveza Ajdovščina
Čeprav si pri Športni zvezi Ajdovščina vsako leto želijo, da bi se v občini povečal proračun za šport, je jasno, da občina ne more financirati vsega. Zato bodo dobrodošle vse donacije: v denarju, materialu, predvsem pa v dejanjih. Hodite na lokalne tekme, ne le na vrhunske! Vključite se v prostovoljno delo v športu! V delo športnih društev, klubov, pa tudi kulturnih in drugih društev … Osnovni namen društev ni pridobivanje dobička, temveč nekaj drugega. Včasih je kakšno stvar lepo narediti kar tako, iz čistega veselja. Poskusite!
