Omenjeno sporočilo arbitra kot informacija davkoplačevalcem med vrsticami pove marsikaj poučnega. Najbolj grenko je spoznanje, da se mora ponudniku v postopku javnega natečaja, ko poskuša nekorektno priti do vloge izvajalca razpisane gradnje, omogočiti ponovno sodelovanje, če je njegov nedopusten namen odkrit. Namreč, v primeru ukrepanja s strani izvajalca javnega natečaja, da prepreči nedovoljeno namero ponudniku, se tako dejanje prvemu vrne v obliki bumeranga. Ponudnik se pritoži in velika verjetnost je, da arbiter krivdo za nepravilnost prenese na tistega, ki mu je uspelo odkriti nedopustno ravnanje povzročitelja. Do takega sklepa pomaga odločitev arbitra.

Nespoštovanja pravil igre s strani igralca, ki zavestno poskuša z neverodostojnimi dokumenti zavesti naročnika, ni osnova za izključitev tega iz postopka javnega natečaja. Mora se ga pozvati, da popravi namerno napako. Povedano med vrsticami: če te dobijo pri zavajanju, se moraš pritožiti, če te predhodno ne opozorijo, česa ne smeš, in te ne pozovejo, katero od napak moraš popraviti. To naj bi bilo pomensko sporočilo davkoplačevalcem ob zadnjih dogodkih v povezavi z razpisom za zloglasni pesniški zid, kakor ga je poimenovala novinarka Dnevnika.

Če je to resnično pravno utemeljeno, menim, da je v sistemu, ki take anomalije dovoljuje, nekaj hudo narobe. Tako sistemsko dovoljeno ravnanje dobesedno potrjuje opisana opozorila v mojih dosedanjih mnenjskih pismih, kje, kdaj, kdo in zakaj se pri nas nagrajujejo napake. Da ne bo razumljeno napačno, ponovno zapišem, da imamo pri izvajanju vseh vrst javnih gradenj v celotnem postopku izvedbe natečaja, izvedbe del in nadzoru vgrajene sistemske anomalije, ki dopuščajo raznovrstna koruptna tveganja, kar je vse skupaj narobe.

Pred leti je potekala medijsko odmevna diskusija o določeni nepravilnosti, ki se je dogodila v zdravstvu, in posledica je bila smrt pacienta. Koliko energije je cehovsko združenje vložilo v zaščito svojega člana, da bi povzročeno napako preimenovali v zmoto ali pomoto. Pa se je leto po daljšem upiranju moralo posuti s pepelom in ugotoviti strokovno nepravilno ukrepanje svojega člana ter priznati napako. Zato se nehote pri spominjanju poteka tega žalostnega dogodka iz preteklosti danes sprašujem, kdo pravzaprav pri nas sploh je zaščitnik davkoplačevalcev, ko pa skrbniki našega denarja neodgovorno omogočajo plačevanje napak. Ali ni to že kar neka tiha oblika sprejete dobre prakse, kar dokazuje, da je nekaj gnilega v deželi Kranjski? Kako je mogoče drugače razumeti ukrep, ko se sankcionira tistega, ki odkrije napako, in ne povzročitelja?

Odločitev v primeru pritožbe izločenega ponudnika mi je izziv, da naslovniku sprejetega ukrepa in tistemu, ki je skrbnik transparentnosti nad porabo davkoplačevalskega denarja, zapišem naslednjo javno pobudo. Arbiter v zadevi Glinščica, državna revizijska komisija, naj sproži postopek revizije vsebine celotne razpisne dokumentacije. Glede neskladja delov vsebine sem 2. decembra 2019 v časopisu Dnevnik pod naslovom Maratonci tečejo častni krog prikazal nekaj hudih nasprotij, kar bi lahko po mojem mnenju vsak od ponudnikov uveljavljal kot razlog za razveljavitev natečaja. Na objavljeno ni bilo odziva, čeprav so nepravilnosti očitne.

Javno naslavljam tudi poziv nadzorniku transparentnosti posameznih dejanj, Komisiji za preprečevanje korupcije, ki naj ugotovi, ali so bila upravičeno porabljena sredstva za strokovna mnenja glede referenčnega zidu izločenega ponudnika, in tudi, ali se sme z davkoplačevalskim denarjem nagrajevati napake, ki so posledica slabih sistemskih rešitev v družbi. Kako naj drugače razumemo, da se nekega izvedenega dela, plačanega z denarjem davkoplačevalcev, ne da utemeljiti s podatki v dokumentih, ki morajo obstajati? Ali so bila moja pisma z dne 13. septembra 2019, 20. decembra 2019 in 1. februarja 2020, objavljena v Dnevniku, res nepotrebno zapravljanje časa in so razmere že take, da se jih ne da več popraviti?

Iz odziva na mojo pobudo bom lahko ugotovil, ali je rek Kdor hoče, zmore (Volenti nil impossibile) pri nas sploh pravilno in smiselno razumljen.

Dušan Divjak, Sp. Slivnica