Je “odmrznitev” vojaškega naborništva skladna z ustavo?

Na kratko za nepoučene spomnimo, da je bilo to ukinjeno na pobudo iste stranke (SDS), ki ga sedaj hoče znova, ker so se mu naborniki izmikali na vse možne načine ali pa so izbirali civilno služenje, kar je postopoma zmanjševalo število oboroženih vojakov. Sledil je prehod k profesionalni vojski, ki pa ji tudi zavoljo predvsem slabih plač ne uspeva popolniti svojih vrst tako, kot načrtuje vojaška stroka ali si želi politika, ki pri njenem klasičnem, vojskovalnem konceptu vztraja. Primanjkuje ji menda od 1500 do 2000 vojakov, poleg določene vrste orožja in opreme, zavoljo tega pa tudi vrhovni poveljnik, predsednik republike, razglaša njeno obrambno šibkost.

Obramboslovni novi premier, že obrambni minister v času osamosvajanja in desetdnevne vojne, naj bi vedel, kako zadevo rešiti: ob ohranitvi profesionalnega jedra SV znova prisiliti mlade, da gredo ob izpolnitvi polnoletnosti služit šestmesečno vojaščino s puško v roki ali enoletno brez. Po javnomnenjskih poizvedovanjih, pravijo v SDS, naj bila javnost vsaj v 60 odstotkih temu naklonjena; ko pa se vprašajo neposredno prizadeti ali, če hočete, zainteresirani, to so najstniki, je mnenje krepko obrnjeno.

Sicer se ob ponovni uvedbi obveznega – poudarjam, obveznega – vojaškega naborništva (prostovoljno dilem, ki jih bom naštel, ne odpira) zastavlja kar nekaj vprašanj glede njene skladnosti z ustavo, kolikor sam razumem njene postavke.

Osnovna dilema zadeva odstopanje od že pridobljenih in uveljavljenih pravic, ne da bi za to obstajale kakršne koli izredne razmere (16. člen – začasna razveljavitev in omejitev pravic). Takoj za tem vprašanje, čemu obveznost služenja le za »moško populacijo«, upoštevaje 14. člen – enakost pred zakonom, »ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje« itd. Taki diskriminaciji pravimo seksizem. O tem govori znova že omenjeni 16. člen, ki pravi, da se človekove pravice in temeljne svoboščine lahko razveljavijo ali omejijo le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja in tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo neenakopravnosti, ki bi temeljila le na rasi, narodni pripadnosti, spolu, jeziku itd.

18. člen govori o prepovedi mučenja in verjamem, da tega v vojski ni, vsaj ne tako, kot ga gre ozko razumeti, a ni mogoče izključiti »ponižujočega kaznovanja in ravnanja« s strani profesionalcev v vojski, ki jim je poverjeno šolanje in usposabljanje nabornikov do njih samih. Še v profesionalni vojski prihaja do tovrstnih primerov, ki večinoma ostanejo prikriti in zanikani javnosti, a se za njih izve ob končani karieri prizadetega in odhodu iz vojske.

19. člen, varstvo osebne svobode: »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostosti, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon.« Člen govori seveda o odvzemu prostosti ob kaznivem oziroma nezakonitem ravnanju. Toda ko mladeniča prisilimo šest mesecev ali leto dni od doma, od svojega običajnega vsakdana, od svojega izbranega načina življenja oziroma v sobivanje z vrstniki in starejšimi v prostorih in pod režimom, ki si ga sam ni izbral in si ga ne želi, četudi brez poniževanja, ustrahovanja in nasilja, lahko še govorimo o nedotaknjeni pravici do osebne svobode?

21. člen – varstvo človekove osebnosti in dostojanstva – pravi med drugim, da je »prepovedano vsakršno nasilje nad osebami, ki jim je prostost kakor koli omejena«. Lepo, a kot sem že dejal, se to v hierarhično organizirani strukturi, kot je vsakršna vojska, dogaja. Pravico do osebnega dostojanstva in varnosti najdemo tudi v 34. členu.

39. člen – svoboda izražanja. »Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Je to omogočeno v času obveznega služenja vojaškega roka? Enako pravica do uporabe svojega jezika in pisave (62. člen)?

Skratka, pazimo na vse to, ko bomo, če bomo, znova prisilili našo mladino v vojsko. A pomislimo predvsem, če se že odločimo to storiti, da jo usposobimo – kot svetuje svetovno priznana strokovnjakinja za varnostno politiko Elisabeth Braw – k »vojskovanju« predvsem z ekstremnimi vremenskimi pojavi in drugimi posledicami podnebnih sprememb ter k služenju tudi drugim potrebam skupnosti.