Večje težave s prekomernim onesnaženjem podtalnice so se pojavile z vse večjo industrializacijo, ko so se med industrijskimi procesi nastali odpadni materiali začeli uporabljati kot umetna gnojila. Ker je odstranitev teh odpadnih materialov za industrijo postajala vedno dražja, jih je razglasila za umetna gnojila in jih začela prodajati kmetijstvu. Seveda pa je moral industrijski lobi predhodno otežiti, podražiti in s »populističnimi zlaganimi trditvami« onemogočiti znatno bolj konkurenčno uporabo cenejših in ekološko boljših naravnih gnojil.
Navkljub zelo zaostrenim enostranskim zahtevam v državnih predpisih glede uporabe biološkega blata iz komunalnih čistilnih naprav je svojčas vseeno hitro naraščala uporaba biološkega blata v kmetijstvu. Tako se je konec osemdesetih let v nemških medijih čez noč pojavilo obširno lažno zastrašujoče »opozorilo« o ogromnih izmerjenih količinah hudo nevarnih težkih kovin v biološkem blatu. Čeprav se je dokaj hitro izkazalo, da je pri teh meritvah in izračunih izvedbeni privatni laboratorij »spregledal« računsko napako velikostnega reda nekaj potenčnih mest, so te takoj jasno dokazane lažne »strokovne trditve« povzročile ogromno škodo in se za lobiranje v dobro umetnih gnojil še vedno uspešno uporabljajo.
Mimogrede: vsebnost težkih kovin v biološkem blatu komunalnih čistilnih naprav je posledica strogo prepovedanega uvajanja teh snovi v komunalno kanalizacijsko omrežje.
Zaradi (nesmiselne) evropske nitratne direktive je postala vse bolj otežena in omejena tudi uporaba biološkega blata na kmetijskih površinah, saj naj bi povzročena vsebnost nitratov hudo presegala dopustne vrednosti teh (neškodljivih hranilnih) snovi v podtalnici. Zanimivo pa je, da te omejitve ne veljajo za prepoved ali količinske omejitve enostranskih umetnih dušičnih gnojil, ki so zaradi običajno hudo prekomernih uporabljenih količin glavni vzrok onesnaženja podtalnice.
Zgolj opomba: marsikatera mineralna pitna voda hudo prekoračuje dopustne vrednosti onesnaženja podtalnice in s tem pitne vode.
Očitno se torej propagira zgolj najdražja ter ekološko najslabša rešitev: sušenje ter sežig biološkega blata v sežigalnicah. S tem ne uničujemo zgolj najcenejšega ter ekološko najkoristnejšega gnojila, temveč hudo škodujemo tudi našemu okolju, saj tako opuščamo ekološko idealni način recikliranja glavnega pridelka komunalnih čistilnih naprav. Vendar pa je tudi pri tem načinu lobi proizvajalcev umetnih gnojil pristavil svoj lonček: razkril in razglasil je namreč hudo zastrašujoče pomanjkanje fosforja v neposredni prihodnosti. Vsakemu razglasu o pomanjkanju pa sledijo ustrezni »potrebni« ukrepi, predvsem takojšnji hudi dvigi cen.
Sežigu biološkega blata mora torej slediti predpisano (prisilno) izločanje fosforja iz pepela. Namesto enostavnega, varčnega direktnega gnojenja z »neoksidiranimi fosfornimi spojinami« v naravnih bioloških razmerjih in količinah bosta torej potrebna ustrezno kemično izločanje in priprava za gnojenje z uporabnim (ustrezno dragim) fosforjem. S tem enostranskim (zelo dragim) novim umetnim gnojilom bo nemogoče količinsko natančno »dognojevanje«, saj flora potrebuje fosfor le »v sledeh«. Torej bodo za gnojenje s fosforjem uporabljene precej večje količine, kakor so dejansko potrebne. Zaradi tega pregnojenja bo pomanjkanje fosforja še znatno večje, posledično pa se bodo zviševale tudi cene tega umetnega gnojila.
Franc Maleiner, univ. dipl. inž. kom., Ljubljana
