Trinajsta stran: »Takoj ko se je naučil stati, je že hotel teči.« To je torej drugi pol: gibanje versus mirovanje, akcija versus razmišljanje, nemir versus vztrajnost. Ime mu je Herbert, sin tovarnarja, sanjač. In se zaljubita, v (družbeno) nemogočo ljubezen, on hoče nenehno delovanje in močno, kolonialno Nemčijo, ona izobrazbo, poklic in življenje z njim.
Nihajoč med tema zaljubljenima nasprotjema pripoved riše dve usodi, njegovo vojskovanje v Afriki pa samotno pot v Ande, v Karelijo, nenehno odhajanje in vračanje, ter njeno učiteljsko in socialno udeleževanje, kjer z vztrajnostjo in dobroto dela svet malo znosnejši. Vmes so njuna kratkotrajna, ljubezni, strasti, pa tudi frustracij polna občasna srečanja. Dokler on nekoč ne odide na severni tečaj in se ne javi več. Olga preživi grozote in pomanjkanje prve vojne, se močno naveže na Eika, siroto, za katero skrbita s prijateljico, in drugo vojno, ko Eik na njeno grozo vstopi v enote SS, zato se mu odreče. Med vojno Olga ogluši.
Drugi del knjige je prvoosebna pripoved upokojenega profesorja, v neki meri pisateljevega alter ega, ki obuja spomin na gluho gospo, ki je v povojnih časih v njegovo družino hodila šivat in s katero sta prijateljevala tudi, ko je že odrasel. Celo ostarelega ga še vedno preganja njeno življenje, do te mere, da na Norveškem v starinarnici kupi Olgina pisma Herbertu, ki so, poštno ležeča, ostala neodprta.
Ta pisma predstavljajo tretji del romana, in sprva, leta 1914, popisujejo tako Olgino bojazen za ljubimčevo življenje kot razmisleke o smiselnosti njegovega početja in (ne)resničnosti njegove ljubezni, kasnejša iz obdobja pred drugo vojno in celo po njej, ko ji je že zdavnaj jasno, da je Herbert mrtev, pa so nekakšne meditacije, namenjene umrlemu, ki prinašajo tudi poslednja razkritja in zapolnijo prejšnje vrzeli.
Roman ima tako več zastavkov. V prvi vrsti družbenozgodovinskega (usodnost socialnih razlik, vzpon nemškega nacionalizma), feminističnega (moški kot dejavno, ženska kot trpno, omejitve žensk pri izobrazbi, družbeni veljavi, samoumevnost njihove skrbi za druge, prezrtje njihovega trpljenja v vojnah moških »junakov«) in psihološkega (posledice, ki so jih imeli ti časi za vpletene generacije). V tem smislu gre Schlinku nedvomno za angažiranost, ki nagovarja tudi današnje družbene spremembe na slabše. A tisto, kar temu kolažu manjka, je moč besedila, ki bi bralca držala v šahu; nadomeščata jo pretresljivost materiala in inteligentnost popisovanja. Tako bo ta novi Schlink morda majčkeno razočaral tako oboževalce njegovega Bralca kot one, ki imajo radi njegove kriminalke. K vtisu pa gotovo ne pripomore niti vrsta hudih prevajalskih/lektorskih napak.
