Berlinale se je tako znašel v zapletenem položaju: v zadnjih letih je pod vodstvom Dietra Kosslicka med štirimi največjimi festivali na svetu slovel kot najbolj politično angažiran, včasih celo za ceno umetniške vrednosti filmov; v programu so svoje mesto redno našli filmi, ki upodabljajo marginalizirane spolne, etnične ali verske skupnosti. Na tiskovnih konferencah je bilo svetovno politično dogajanje pogosto celo pred filmi. Že pred leti, ko se situacija ni zdela tako zaostrena kot zdaj, je bilo na festivalu praktično nemogoče naleteti na desna ali desnosredinska stališča. Letos pa so še pred začetkom festivala ukinili nagrado, imenovano po Alfredu Bauerju, ob odprtju pa so se ob enominutnem poklonu žrtvam napada v Hanauu ponovno zavezali nasprotovanju rasizmu.
Döblinov navdih
Današnjo realnost ponovnega vzpona desnice in čedalje večje sprejetosti rasističnih javnih diskurzov vsaj delno odraža lepo število filmov v letošnjem programu. Med njimi je bil eden najtežje pričakovanih Berlin Alexanderplatz. Ta je poleg spregledljivega švicarskega filma Schwesterlein (Sestrica) in UndineChristiana Petzolda eden izmed treh v tekmovalnem programu, ki v ospredje jubileju primerno postavljajo mesto Berlin.
Berlin Alexanderplatz je nova filmska priredba romana Alfreda Döblina, po Fassbinderju pa ga je tokrat na platno prenesel Burhan Qurbani. Namesto časa vzpona nacizma in junaka delavskega razreda se zgodba odvija v današnjem Berlinu, nekaj let po begunski krizi, Franz – zdaj Francis – pa prihaja iz Gvineje Bissau, potem ko je komajda preživel pot, medtem ko je njegova žena utonila. Qurbanijev Berlin Alexanderplatz je triurni film s skorajda epsko pripovedjo o človeku, ki »hoče biti dober« v slabem svetu, kjer ga njegovo rojstvo ne glede na njegova dejanja v popolnosti določa; podobnosti s političnim dogajanjem izpred osemdesetih let iz knjižne predloge seveda niso naključne.
Agonija mladostnice
Za zlatega medveda se letos poteguje še 15 filmov. Še eden od presežkov je film Elize HittmanNikoli, redko, včasih, vedno, ravno tako aktualen kot Berlin Alexanderplatz, le da namesto priseljenske skupnosti v Nemčiji pod drobnogled vzame položaj ameriške najstnice v Pensilvaniji, kjer omejujejo dostop do splava. Hittmanova pokaže, kaj čaka 17-letnico, če hoče prekiniti nosečnost: pregledi na lokalnih klinikah, ki nasprotujejo splavu, kjer jo ustrahujejo s propagandnimi filmi in ji zamolčijo resnično trajanje njene nosečnosti, da bi jo tako prisilili, da donosi otroka; zbiranje denarja za pot v New York, prenočitev na postaji… Film nekoliko spominja na morasto delo romunskega režiserja Cristiana Mungiuja, tudi v smislu estetskega pristopa, s to razliko, da se ne obrača v preteklost, ampak je ob aktualnem dogajanju v ameriški in svetovni politiki zelo trdno zasidran v dejanskost današnjega dne.
Undine berlinskega režiserja Christiana Petzolda se po drugi strani od politične dejanskosti nekoliko odmakne in za osnovo vzame mitološki lik Undine, vodne nimfe, ki postane človek šele, ko se zaljubi. Petzold se je z Undine nekoliko oddaljil od svojih del v zadnjih letih, kot so Phoenix, Barbara in Tranzit, in se vrnil k svojim začetkom. Njegova Undine izve, da jo je partner prevaral, zato bi moral po izročilu umreti – a se nato po spletu usodnih naključij tudi sama zaljubi v novega moškega.
