V Združenju Europa Donna Slovenija se zavedajo, da diagnoza rak vpliva na vse ravni življenja bolnice in prizadene tudi njene bližnje, družino, partnerja, starše, otroke, zato si prizadevajo, da bi bolnicam lahko zagotovili tudi ustrezno psihosocialno podporo.
V okviru programa ROZA so skupaj s partnerji za bolnice in njihove bližnje pripravili nekaj različnih možnosti strokovne psihosocialne podpore. Program spodbuja ženske, da s svojimi aktivnostmi prispevajo k višji kakovosti življenja ter zmanjšanju dejavnikov tveganja za ponovitev bolezni, je dejala Tanja Spanić, predsednica združenja.
Zelo dobro sodelujejo z oddelkom za psihoonkologijo Onkološkega inštituta v Ljubljani, vendar je to edini takšen oddelek v vsej Sloveniji, zato društva bolnikov s svojimi dejavnostmi dopolnjujejo tisti del zdravstvenega sistema, ki še ni toliko razvit, kot bi si želeli in ga potrebujejo.
Bolnice velikokrat pravijo, da jih najbolje razume nekdo, ki ima sam podobno izkušnjo bolezni. Zato je izjemno dragoceno povezovanje znotraj društev.
»Kljub temu da je rak dobro obvladana bolezen, kljub napredku današnje medicine, je diagnoza rak nekaj, kar povezujemo s strahom, z negativnimi izidi, s smrtnostjo. To bolnici, ki se sooča z boleznijo, vzbuja občutke strahu, tesnobe, potrtosti. Porajajo se vprašanja, kaj zdaj, kako naprej, kaj bo z mojo družino, kakšno bo zdravljenje. Vsi ti občutki so v takem bolečem življenjskem položaju povsem normalni, vsak ima tovrstne občutke, ko se sooča z boleznijo. Pomembno jih je prepoznati, izraziti, in če so premočni, tudi ustrezno ukrepati,« meni asist. Sanja Roškar, ki za združenje Europa Donna v sodelovanju z UKC Maribor vodi psihoedukativne delavnice za bolnice z rakom dojk in raki rodil v Mariboru.
Opozorila je tudi na pomen prepoznavanja duševne stiske, kako prepoznati znake in kdaj poiskati pomoč: »Takrat, ko bolnica začuti, da se je njeno razpoloženje močno spremenilo, da ne zmore več običajnih stvari, da težko zjutraj vstane iz postelje, da slabo spi, da se pojavljajo huda potrtost, občutki nemoči in brezupa, črne misli. Ko tovrstni občutki postanejo premočni, ko ne moremo več funkcionirati tako kot prej, je treba nekomu povedati, se s kom pogovoriti in poiskati tudi strokovno pomoč.«
Asist. dr. Barbara Kreš, doktorica zakonske in družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Centra za psihoterapijo in kakovost odnosov Stik, ki že nekaj let vodi podporno skupino za bolnice z rakom dojk in raki rodil Europe Donne, je opozorila, da bolezen postavi vse na glavo in vpliva tudi na bližnje. Bolnice so prestrašene, včasih so še bolj obremenjujoči odzivi okolice. »Vsaj na začetku so bolnice po navadi tiste, ki gredo naprej, se borijo za preživetje, zato mogoče strah ni tako izrazit. Potem ko je konec zdravljenja, pa ostanejo precej same, takrat se pojavi še več strahov, pred naslednjim pregledom, pred fizičnimi spremembami, ki jih opazijo na telesu.« Pomemben je tudi pogovor z otroki, ki jim je najtežje povedati za bolezen. A to je treba storiti čim prej, iskreno, seveda primerno otrokovi starosti.
Svojo izkušnjo soočanja z boleznijo je predstavila psihoterapevtka Sanja Rozman, ki je tudi sama pri 46 letih zbolela za rakom dojk. »Ta izkušnja zaznamuje vse tvoje življenje, nikoli ni več tako kot prej.« Meditacija ji je takrat pomagala, da je poiskala stik s sabo. »Z meditacijo začutiš sebe in povezanost s svetom in naravo. Od tam sem črpala svojo moč. Pomagalo mi je tudi to, da sem se ukvarjala s tem, da tega nisem potlačila pod preprogo. Morala sem dovoliti, da pride izkušnja do srca, da me zadene in preobrazi, da sem šla lahko naprej.«
