Vita Mavrič že več kot trideset let izvaja avtorske projekte ter z njimi gostuje doma in v tujini. Med slovenskim občinstvom ji je uspelo spodbuditi zanimanje za šanson, pa tudi za slovensko uglasbeno poezijo, tako med poslušalci kot med izvajalci. S tem je začrtala pot razvoju šansona na Slovenskem kot specifični zvrsti glasbenega gledališča.
Le še na intimnih prizoriščih
Pred časom se je avtorica umaknila iz velikih projektov. »Po dvajsetih letih sem se odločila končati Café teater, po petnajstih letih festivala La vie en rose sem si rekla dovolj. In ko sem ob svoji tridesetletnici pred tremi leti v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pripravljala svoj retrospektivni koncert Sprehod, sem rekla, da sem tisti večer končala z veliki odri. Tega se držim,« pravi Vita Mavrič.
Zdaj nastopa le še na intimnih prizoriščih, kjer je stik s poslušalci pristnejši, »ustvarjam pa le še v toliko, da mi duša povsem ne ohromi«. Klub CD, kjer bo nocoj premierno z glasbenimi kolegi predstavila svojo novo ploščo Nokturno žlahtnih duš, ki je nekakšen hommage kantavtorju in dolgoletnemu prijatelju Arsenu Dediću, je zagotovo takšen prostor.
»Nokturno žlahtnih duš je zelo čustven koncert, ki je dolgo zorel v meni in se ga iskreno veselim. Gre za rekapitulacijo zrelih let, ljubezni, ran… vsega, kar pač življenje prinese in na srečo tudi odnese. S tem citatom sem pospremila v svet tudi album. Na splošno imam v življenju rada različna sozvočja in enako seveda tudi v glasbi. Tokratna zasedba je v zasnovi jazz trio s harmoniko, razen pri dveh songih se oglasita še gostujoča duduk in klarinet.«
Poezija prijateljev
Besedila Arsena Dedića in njegovih glasbenih prijateljev Gina Paolija, Kemala Montena, Georgesa Brassensa in Trenta Reznorja je za »nokturno« prepesnil Tomaž Letnar. Interpretka pravi: »Izhajam iz poezije, ki se me dotika in me spremlja že mnoga leta. Arsen in njegovi glasbeni sopotniki, ki so navdihovali tako njega kot mene, so predstavljeni v povsem novih preoblekah, tako v smislu priredb kot mojega načina izvedbe. V teh pesmih se srečata jazz in šanson na neprisiljen, minimalističen način. Glasba da prostor besedi, kar je tudi bistvo šansona.«
Andrej Stražišar, arhitekt in scenograf, ves čas skrbi za gledališkost njenih projektov, Jaki Puciharju pa že 25 let zaupa po glasbeni plati – kot aranžerju, skladatelju in pianistu. Tako bo tudi nocoj, Pucihar bo za klavirjem z njo na odru, Stražišar pa bo niti v rokah držal kje v zaodrju.
