Steklenik, galerija za zvok, bioakustiko in umetnost, je v goste povabil srbsko umetnico Manjo Ristić, ki se z zvokom interdisciplinarno ukvarja zadnjih 20 let. Na rezidenci bo do septembra.
Od klasike do eksperimenta
Ristićeva je izšla iz klasične glasbe: iz violine je diplomirala na beograjski glasbeni akademiji, magistrirala pa na Royal College of Music v Londonu. Že med študijem je njeno pozornost pritegnila improvizacija. Pozneje je začela raziskovati področje elektroakustične glasbe, različne zvočne umetnosti, konceptualno in uporabno glasbo, ustvarjati AV-instalacije, multimedijske performanse. Zdaj tudi veliko predava in kurira ter je urednica majhne založbe.
V sklopu rezidence je prejšnji teden za FM-razstavo zvočnih in radijskih del z naslovom Krajine pripovedi JV izbrala več kot 30 zvočnih umetnikov iz širše, jugovzhodne evropske regije, ki je po njenem mnenju specifična, saj se je zvok različno razvijal v različnih lokalnih okoljih in gre torej za velik geopolitični vpliv. Hkrati pa je zelo različen institucionalni okvir, ki podpira progresivne umetnosti in raziskovanje zvoka. »Veliko umetnikov se zelo inovativno ukvarja z zvokom, jaz pa sem želela izpostaviti avtorje, ki prihajajo iz različnih umetniških disciplin, a v svoje zvočne kompozicije vključujejo bioakustiko in zvoke iz okolja. Z razstavo smo izpostavili veliko lokalnih posebnosti,« je povedala kuratorka.
Zanimivost te in podobnih radijskih razstav je v tem, da je medij prenosa radio (radioCona na 88.8MHz), kar je v času razcveta novih tehnologij nekoliko arhaično. A Ristićeva zagotavlja, da se za poslušalce ni bati: »So ljudje, ki še vedno redno poslušajo radio in si želijo slišati tudi kaj drugačnega, nekomercialnega. Sicer pa se je krog poslušalcev progresivnega zvoka in bioakustike v zadnjih desetih letih precej razširil. To so ljudje, ki jih zanima elektroakustična glasba, sodobna kompozicija, sledijo inovacijam v zvočni umetnosti ali pa se sami ukvarjajo z interdisciplinarnim raziskovanjem.«
Poslušanje in čustva
Ristićeva je imela prejšnji teden v Stekleniku tudi predavanje na temo zvoka ter poslušanja skozi fizične in fiziološke pogoje. Zanimata jo formativna in transformativna zmogljivost spominskih sledi, ki se gradijo skozi izkušnjo poslušanja: »Želela sem razširiti našo običajno percepcijo poslušanja in doživljanje zvoka z znanstvenimi dejstvi iz fiziologije poslušanja, fizike zvoka, tudi psihologije, saj ima zvok to energijsko posebnost, da zelo eksplicitno vpliva na psihološko strukturo poslušalca.« V okviru rezidence bo imela čez mesec dni tudi več delavnic s študenti glasbe.
Ves čas tudi snema zvoke okolja na določenih lokacijah po mestu in drugje, do junija pa bo iz posnetkov sestavila osemkanalno kompozicijo pod naslovom Sonična ontologija malomarnosti. Ob odprtju bo poskrbela za zvočni performans. »V predstavah uporabljam različne inštrumente, najpogosteje violino, pa tudi konvencionalna glasbila, kot so preparirani klavir, električni bas, električne kitare. Vključujem pa tudi zvočne objekte, ki primarno niso namenjeni proizvajanju zvoka. Zvok iščem v samih materialih.« Uporablja tudi inštrumente, ki jih izdeluje sama – nastajajo spontano, v tehničnem smislu pa so preprosti in zelo uporabni, zagotavlja ustvarjalka.
