To še posebej velja za prvi del koncerta, v katerem je skoraj preveč enostavno tekel uvodni Mozartov Divertimento KV 136. Če so zadnja desetletja s historično izvajalsko prakso prinesla nove vpoglede, predvsem bolj razborito igro z močnejšimi poudarki, z razkrivanjem skladateljeve ironije, celo viharništva, potem je Mozart v strunah gostov iz Luzerna zvenel ves čas odmerjeno, celo elegantno in mehkobno, torej je ob koncu celo bolj spominjal na serenado kot na živahni divertimento. Kot tak se je sicer smiselno povezal z Dvořakovim Nokturnom, v katerem so bile posamezne linije nekoliko zabrisane, da bi godalci izrisali osnovno atmosfero pritajene izsanjanosti. Podrejenost temu skupnemu cilju je bila osupljiva, a iz te splošne sanjave atmosfere se godalci niso izkopali niti v Elgarjevi Serenadi, ki je premogla skoraj premalo kontrastov.
Če so se godalci v prvem delu dokazali kot pojem zanesljivosti, zlitosti in mehkobne pridušenosti, če so zaupali tradicionalnim interpretacijskim vpogledom, potem sta bila solista, ki sta se jim pridružila v izvedbi Brittnove Serenade za tenor, rog in godala, pravo nasprotje standardizirani olikanosti. Še posebej tenorist Ian Bostridge je umetnik, ki išče izraznost prav vsakemu detajlu, zlogu in tonu. Z glasbo je zaposleno celotno telo, glas se voljno spreminja od zamolklega do odprtega, od kričavega do utečenega, zaradi česar je njegov Britten vedno nemiren, napet kot struna, visoko ekspresiven. Včasih gre takšno senčenje besedila skoraj na škodo artikulacijski razločnosti, a dvoma, da Bostridge glasbeno tvega, da želi na sam rob, ni bilo. Povsem enakovreden sogovornik Bostridgeu pa je bil tudi hornist Stefan Dohr, ki je v izrazito težkem partu nihal od začetne zvočne ranljivosti (igranje brez ventilov) do močnih fanfar, ekspresivnih mašenih tonov in prešernih staccatov. Z obema solistoma sta pred nami zasijali glasbena napetost in sijajnost, kakršni srečamo na naših odrih le redko – upam si zapisati, da bi bolj primerna interpreta Brittnove Serenade le stežka našli.
Ob zaključni Dvořakovi Serenadi se je zdelo, da se je nekaj malega razboritosti obeh solistov vendarle dotaknilo tudi godalcev. Seveda pa je tudi tokrat prevladovala pojoča melodika, živo podajanje glasov, baržunasta mehkoba. Bila je to učna ura zlite godalne igre, zvočne prečiščenosti, tehnične perfekcije – ob izbranih serenadah se je zdel pristop ustrezen, ob bolj polnokrvni muziki pa bi najbrž ostali bolj praznih rok.
