Pred nekaj desetletji smo se odločili za samostojno državo in sprejeli ustavo. Vsaj njen tretji člen (»V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami.«) ni usklajen z realnostjo. V praksi smo videli, tudi ustavno sodišče, da nam sedanja volilna zakonodaja teh pravic ne omogoča. Kdo bo sedel v parlamentu, določijo stranke. Tudi če strankarski veljak ni izvoljen, ga zrinejo v vlado ali njene službe. Zato je razumljivo, da se vedno več ljudi odloči za bojkot volitev in da disciplinirani volilci neke stranke določijo relativnega zmagovalca, pa čeprav je samo tretjina državljanov Slovenije desno usmerjenih. Zanimivo se mi zdi, da tudi Borut Pahor oznanja, da je predsednik vseh, v resnici pa ga je izvolila samo dobra petina.
Poslanci so se lotili sprememb volilne zakonodaje po reklu o jari kači in steklem polžu. Zadevo, ki bi jo navadni državljani rešili hitro, so pri Pahorju prežvekovali dolge mesece brez vsakega učinka. Zdaj se je 59 poslancev končno odločilo za uvedbo prednostnega (preferenčnega) glasu, ki bi nam, čeprav neobvezen, omogočil malo večji vpliv na sestavo DZ. Kljub temu da je krepka večina naklonjena tej rešitvi, preostali poslanci nočejo prispevati še enega glasu. Poleg SDS tudi DeSUS vztraja, rekoč: »Za nas je tako, kot je zdaj, ugodnejše.« Še Zmago Jelinčič je pokazal boljši obraz. So se že »solidarizirali« z bodočim gospodarjem? Upam, da jim bomo na volitvah sporočili, da preziramo take sebične strankarske težnje. Po drugi strani tudi podpisniki predloga novega volilnega zakona čudno utemeljujejo razloge, zakaj preferenčni glas še ne bi veljal za morebitne predčasne volitve: morajo nam dati čas, da novo zakonodajo sprejmemo in se nanjo navadimo. Se tudi vam zdi, da se malo norčujejo? Ali res potrebujemo nekajmesečno vajo, da bomo znali obkrožiti svojega izbranega kandidata? Naj raje priznajo, da hočejo zasesti svoje stolčke še zadnjič na »stari, zanesljivejši način«.
Nato sledi druga faza naše demokracije. Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži kandidata za mandatarja. V ustavi nikjer ne piše, da bi moral biti to relativni zmagovalec volitev. Lahko je kdor koli, ki je sposoben sestaviti vlado. Zakaj si je Pahor pred letom in pol tako hudo prizadeval, da bi bil predsednik vlade Janša, ve – ima razloge – sam (in njegov svetovalec Petrič). Zakaj je v novoletnem govoru odkrito govoril proti vladi M. Šarca in (v smislu) kako bi bilo bolje z Janšo, ki je revež izključen iz dogovarjanj, pa ima največjo stranko, ve sam. Namesto da bi bil nevtralen, se ves čas odkrito zavzema za »domačega Orbana«. (Ko je bil relativni zmagovalec Zoran Janković, ni nihče zganjal takega cirkusa.) Zdaj pa zadovoljno ugotavlja: »To, da po letu in pol, ko takrat dialoga na neki način ni bilo, danes pa je, kaže na neko spremembo, ki je obetavna.«
Dialog sam po sebi še ni garancija za obet. Vse je odvisno od načina pogovora (da poteka na isti ravni, enak z enakim) in od njegove vsebine. Se bodo pogovarjali o tem, da ni podnebnih sprememb? Da ne potrebujemo sredstev za odpravo naravnih nesreč, ampak jih moramo nameniti Natu za njihove vojne in naftne vrtine? Da bomo Američanom zagotovili še fante in dekleta iz splošne vojaške obveznosti poleg poklicnih vojakov? Da sovražni govor ne obstaja? Da bo treba zgraditi »berlinski zid« na južni meji, aktivirati vse varde, zamenjati sodnike, sprivatizirati šolstvo in zdravstvo, se podrediti Orbanu…? Pahor tudi poudarja, da potrebujemo vlado, ki bo imela večino v DZ, ki je potrebna pri strukturnih ukrepih. Tudi če bodo ti ukrepi čisto neoliberalni?
Od predsednika lahko pričakujemo, da bo do konca vlekel postopek. Pa ne zaradi državnih interesov, ampak da bi rešil Janši politično kariero. Janša se že vede, kot da ima mandatarstvo v rokah, a na srečo se samo še nekaj strank »plazi« v njegov objem, v objem »črne vdove«, in mešetarijo in mešetarijo. Če mu bo vseeno uspelo sestaviti vlado, čakajo Slovenijo nepredstavljive posledice.
Polona Jamnik, Bled
