Povsod se pojavljajo pritiski na umetnost, pritiski so prisotni tudi na področju humanističnih ved in svobode govora nasploh. Vse se meri, učinka umetnosti in abstraktne misli pa se seveda ne da vedno izmeriti. To je zmaga preračunljivega uma, uspeh dvotirnega knjigovodstva, ta pa uničuje našo kulturo. Neproduktivno je tudi v materialnem smislu. Vrednosti, ki je ne moremo izmeriti, se ne upošteva, zato je korist uničena – ne samo pri duhovnih produktih, tudi pri denarnih dobičkih. Obenem pa tudi najbolj razigrana svetovna mesta cenijo umetnost pesmi in gledališča. New York, na primer, je še vedno vznemirljiv kraj za umetnika. Glasbenikova meka pa je Dunaj.
Pripisujejo vam sugestivnost, in Brittnova serenada, ki jo bomo slišali na koncertu, zahteva veliko občutkov za nianse.Naš hornist solist bo tokrat izjemni nemški glasbenik Stefan Dohr. Britten pa je tako spreten pri uglasbljanju besed in igranju z njimi, da se ga ne da primerjati z nobenim drugim skladateljem.
Naš kritik je pred leti o vas zapisal, da ne boste nikoli eden izmed treh tenorjev, toda vprašanje je, če niste celo »naprej«, »dlje«, »višje« od njih. Kaj pravite o tej primerjavi?Trije tenorji so bili marketinški fenomen, taka vrsta angažiranja ni zame. Toda vsak od njih je oziroma je bil kot posameznik izjemen umetnik: Pavarotti s svojim čistim, svetlim tenorjem, Domingo kot vrhunski operni pevec in igralec, Carreras kot odličen lirični pevec. Prisluhnite, kako zapoje na primer pesmi Federica Mompouja, tega katalonskega skladatelja! Sam delam precej drugače, sploh pa se nimam za tenorista – gre za povsem drugačne temperamente.
Snemali ste s številnimi uglednimi glasbeniki in orkestri. Pristopite do študija drugače, kot če se pripravljate na samostojen recital?Snemanje je imenitna priložnost, da se natančno poglobiš v neko skladbo, v skladatelja, in najdeš neki uravnoteženi ideal, ki ga nastopanje pred občinstvom ne omogoča, niti ga ne sme.
Kolikšen delež vaših umetniških angažmajev pripada operi in koliko samostojnim projektom? Verjetno je za higieno pevčevega glasu pomembno početi oboje.Običajno imam samo en odrski projekt v operi, vendar je ta izjemno pomemben del mojega umetniškega ekosistema. Moje delo je sicer takšno, da potujem od projekta do projekta, ampak ravno ta dinamika me privlači – nenehne spremembe in raznolikost.
Če vas vprašam kot zgodovinarja, kaj se lahko iz zgodovine naučimo o glasbi?Neposredno nič, bi rekel. Za interpreta sta najpomembnejša občutenje in čustvena povezanost z glasbo. Intelekt pa lahko hrani domišljijo.
