Titov natakar z Zlatibora

Mirko Čančarević, vsem znan kot Čane, se je rodil v od Zlatibora 40 kilometrov oddaljeni Mokri Gori, zdaj pa ima hišo ob tamkajšnji znameniti Šarganski osmici, ozkotirni železnici, ki so jo začeli graditi Avstrijci med prvo svetovno vojno z ruskimi in italijanskimi vojnimi ujetniki kot povezavo med okupiranima Srbijo in Bosno. Srednjo gostinsko šolo je leta 1971 končal v Užicu, ki se je kasneje za slabo desetletje okitilo s pridevnikom Titovo, takoj po diplomi pa je začel delati kot natakar v Hotelu Palisad, ki je od slovesne otvoritve pred 55 leti videl mnoge ugledne goste. Njim je stregel Čane s končano šolo za barmane v Opatiji, tudi Titu, ki je bil z Jovanko dvakrat na oddihu v srbskem naravnem biseru. Za Mirka je ostalo nepozabno leto 1974, ko sta v tamkajšnjem belem salonu z delux apartmajem bivala pet dni. »Titu smo zajtrk prinašali v halo – vstajal je bolj zgodaj kot Jovanka, kosil in večerjal pa je skupaj z drugimi gosti hotela. Za zajtrk je imel lokalne jedi, zlatiborsko gibanico, lepinjo in kislo mleko, njegovi zdravniki pa s tem niso bili ravno zadovoljni, saj so mu predlagali bolj dietno prehrano,« se je za Politiko spominjal Mirko Čančarević. Spominja se tudi, da je bila njegova naloga med svečano večerjo, ki jo je Brozovim priredil tedanji srbski predsednik Draža Marković, da Titu v čaši za šampanjec prinese viski, da z njo nazdravi, ker šampanjca ni maral. V rokavu sakoja mu je na nagovor protokola pretihotapil še cigaro, ki jo je Tito na jezo zdravnikov seveda prižgal. Zdaj mlade uči, da je za dobrega natakarja treba biti energičen, učinkovit, pozoren do vsakega gosta, ne preveč opazen, z občutkom, kdaj pristopiti ali se umakniti, ter v današnjih časih znanjem čim več tujih jezikov.