Skrbnik planeta opic

H koncu laboratorijskih poskusov na primatih je pripomogel pritisk globalne javnosti, NYBC pa ni imela jasnega odgovora na vprašanje, kaj storiti s šimpanzi, ki so do tedaj videli le kletke in se družili s skrbniki, nesposobni za življenje v naravi pa zaradi okužb med poskusi pomenili tudi nevarnost za tamkajšnji živelj. Rešitev so našli na šestih rečnih otokih, ki se jih je oprijelo ime Opičji otoki. Joseph si v mladosti ni predstavljal, da bo skrb za laboratorijske šimpanze njegova dosmrtna naloga. Kot dvajsetleten fant je še sanjaril o profesionalni teniški karieri, ko ga je ameriška raziskovalka v liberijskem laboratoriju NYBC v zakotnem Robertsvillu najela za teniškega učitelja. Kasneje je postal skrbnik šimpanzov, jih hranil in čistil za njimi ter spoznaval njihovo osebnost, razgibano vse od sramežljivosti do pravega klovnovstva. V naslednjih štirih letih je napredoval do medicinskega tehnika, poskuse na njih pa je odobraval zgolj zato, ker je menil, da bodo nova zdravila reševala Afriko in vse druge. Za šimpanze je skrbel, ko so ameriški raziskovalci pobegnili pred državljansko vojno, ostal je z njimi, ko so jih po dokončnem zaprtju laboratorija leta 2005 preselili na rečne otoke in tudi ko so pred petimi leti prenehali s plačili za njihovo hrano ter je izbruh ebole onemogočil tudi druge poti za njeno zbiranje. Najhujše obdobje se je za zdaj 63 šimpanzov končalo, ko je zgodbi o sestradanih šimpanzih prisluhnila ameriška organizacija za etično ravnanje z živalmi Humane Society International, Joseph in njegovih devet kolegov pa si zdaj predvsem prizadeva, da kolonija laboratorijskih šimpanzov preživi preostanek življenja v miru tudi pred vsiljivimi radovedneži, ki jih liberijski ribiči za nekaj fičnikov vozijo do otokov navkljub opozorilom, da so šimpanzi lahko nevarni. Resnično približa se jim lahko le Joseph, ki ob objemih z njimi pravi: »To bom počel do njihove ali svoje smrti.«