»Za svet je bil legenda, igralec iz zlate dobe filma, ki je izživel tudi veliko svojih zlatih let, in humanitarec, ki je s svojo predanostjo pravici in stvarem, v katere je verjel, postavil standard za vse druge. Zame in za moja brata Joela in Petra je bil preprosto oče, za Catherine čudovit tast, za vnuke in pravnuke ljubeč dedek, za ženo Anne pa čudovit mož,« se je na instagramu od očeta Kirka Douglasa poslovil Michael Douglas, njegov najbolj znani otrok, ki je s svojo igralsko kariero dosegel očetovo. In to ni bila lahka naloga. Trikratni nominiranec za oskarja, ki je enega in edinega, pa še to častnega oskarja dobil šele leta 1996, po več kot pol stoletja igranja v filmih, je bil hollywoodska legenda v pravem pomenu besede. Kot igralec in producent je za seboj pustil filmske klasike, s katerimi bodo živele tudi naslednje generacije, tisti, ki so ga spremljali že od 40. let prejšnjega stoletja, pa ga bodo ohranili v spominu z jamico v bradi in uporniškim vzklikom »Jaz sem Spartak!« v Kubrickovem Spartaku.
Upornik z razlogom
Spartak, ki ga je tudi produciral, ni bil njegov prvi film, s katerim je padel v oči gledalcem in kritikom. To je storil že s Šampionom. V njem je kot boksar, ki je za svoj vzpon pripravljen na umazane udarce, pokazal tako rokoborske kot igralske veščine ter si prislužil prvo nominacijo za oskarja, kasneje pa postal navdih tudi za Pobesnelega bika Martina Scorseseja. Je bil pa Spartak, v katerem se Kirk Douglas kot eden od sužnjev po neuspelem uporu postavi po robu rimski vojski in podžge solidarnost drugih sužnjev, poleg tega, da ga je ustoličil kot velikega igralca, pomemben še zaradi nečesa drugega. Zaradi začetka konca mccarthyjevske gonje proti komunistom in vsemu, kar diši po komunizmu. »Vsi moji prijatelji so mi govorili, da mečem stran svojo kariero. Šlo je za gromozansko tveganje,« je Douglas zapisal v eni od svojih avtobiografij The Ragman’s Son, v kateri se je spomnil epizode s scenaristom Daltonom Trumbom, ki je bil na McCarthyjevi črni listi, a je zaradi Douglasovega ultimata, da filma v nasprotnem primeru ne bo, vseeno ostal podpisan kot scenarist Spartaka. Spartak je nato prejel štiri oskarje in postal velika uspešnica, obenem pa tudi prispodoba za upor proti McCarthyjevemu režimu v Hollywoodu.
Možat in nežen, junak in antijunak
Vlog, ki se jih je nabralo v sedmih desetletjih, je bilo več kot 90, enako, kot se je vživel v junake, pa so mu ustrezali tudi negativci, med katerimi je na primer pokvarjeni novinar v Ace In The Hole Billyja Wilderja. Danes, ko gledamo letošnjega oskarjevega nominiranca, vojno dramo 1917 režiserja Sama Mendesa, pa ne moremo mimo primerjav s Kubrickovimi Stezami slave, v katerih po rovih v prvi svetovni vojni paradira Douglas. Steze slave, v katerih je igral poveljnika Daxa, ki mora braniti tri vojake, obtožene za upor, so pokazale njegovo močnejšo plat, a je znal poleg čistokrvne možatosti, kakršno lahko vidimo tu ali v Spartaku, izraziti tudi svojo nežnejšo stran. Minnellijev film o Vincentu van Goghu Sla po življenju, v katerem je kipel od strasti in agonije, mu je prinesel nominacijo za oskarja, a ni bil po okusu vseh. Na primer igralskega kolega in prijatelja Johna Wayna, večnega kavboja, ki mu je po projekciji filma jezno rekel: »Kristus, Kirk, kako lahko igraš takšno vlogo? Tako malo nas je še ostalo. Moramo igrati trdne, močne like. Ne pa teh slabičev!«
»Nisem bil trden moški. Samo delal sem se, da sem,« je Kirk Douglas povedal v enem svojih zadnjih intervjujev, ko se je pri stotih letih čudil, da je še vedno živ. »Nikoli si nisem mislil, da jih bom dočakal sto. To me je šokiralo, res. Je pa tudi žalostno,« je dejal za Guardian, potem ko je imel za sabo možgansko kap, zaradi katere nekaj časa ni mogel govoriti, padel pa je tudi v depresijo. »Moram priznati, da nisem tako pogumen, kot sem v filmih. Sem človek in kot veliko ljudi po kapi sem se srečal s hudo depresijo,« je priznal, a hkrati dokazal, da lahko premaga tudi to. Kot eden od sedmih otrok revnih ruskih imigrantov judovskih korenin, ki je prodajal prigrizke lokalnim delavcem, da je imel dovolj denarja za hrano, se je hitro naučil preživeti.
Večni šarmer
Hitro je tudi vedel, da želi biti igralec, a zanimivo, tega ni hotel za svoje štiri sinove Michaela, Joela, Erica in Petra, od katerih mu je eden, Eric, umrl zaradi prevelikega odmerka mamil. Da naj ne bo igralec, je, kot je pisal v avtobiografiji, svetoval tudi Michaelu, za katerega je želel, da bi postal odvetnik ali zdravnik, a je bil kasneje zadovoljen, da ni upošteval njegovega nasveta. Spomnil se je tudi na svojo prvo in drugo ženo Diano Dill in Anne Buydens, s katero je bil poročen vse do svoje smrti, skupaj kar 64 let. Anne ga je, kot se je šalil, dobro poznala, tako da so časi, ko je osvajal največje hollywoodske zvezde in imel spolne odnose 29 dni zapored, dokler 30. dan zdravniku ni potožil, da je impotenten, ostali za njim. Zdravnik mu je takrat odgovoril: »Veste, celo bog je počival po šestih dnevih.« Po 103 letih pa je čas tudi za počitek, s katerega se ne bo več vrnil.
