Pogosto lahko slišimo, da so si Stalin, Roosevelt in Churchill ob Črnem morju razdelili Evropo. V resnici je bila celina že pred konferenco na Jalti v veliki meri razdeljena, saj je imela Rdeča armada tedaj v rokah že vso Bolgarijo, Romunijo, Poljsko, polovico Madžarske in polovico Slovaške. Josip Broz - Tito, ki je bil kljub veliki Churchillovi pomoči bolj za Stalina, pa je s partizani že osvobodil dve tretjini Jugoslavije, skupaj z Rdečo armado oktobra 1944 tudi Beograd. Še aprila 1945 je Stalin Titu v Moskvi dejal: »Vsak vsili svoj družbeni red tako daleč, kolikor je napredovala njegova vojska.« V vzhodnih članicah EU še danes pomanjkanje demokratične tradicije ni brez posledic, predvsem v delovanju pravne države. Sovjetska prevlada pa je tudi ovirala gospodarski razvoj.
ZSSR, ZDA in Velika Britanija (VB) so se že leta 1944 dogovorile o nastanku Združenih narodov in o varnostnem svetu, na Jalti pa je Stalin dosegel, da je pet stalnih članic varnostnega sveta – ZSSR, ZDA, VB, Francija in Kitajska – dobilo pravico veta na vse pomembne odločitve. Še danes se Rusija in Kitajska zoperstavljata Zahodu tudi z vetom v varnostnem svetu ZN. Sicer je Vladimir Putin pred dvema tednoma predlagal, da bi se voditelji vseh petih velikih sil po zgledu jaltske konference srečali in razpravljali o sedanjih svetovnih problemih. Za zdaj je gotovo le to, da takšno srečanje ne bo na Jalti, saj zahodni voditelji ne bodo hoteli priti na Krim, ker bi s tem priznali rusko aneksijo polotoka.
Naivni Roosevelt
Danes se britanski vpliv na celinsko Evropo z brexitom zmanjšuje, a je bil njihov vpliv na celino na vrhuncu prav na Jalti. Sicer se je Churchill že oktobra 1944 v Moskvi s Stalinom sporazumel o delitvi interesov zlasti na Balkanu. ZSSR bi dobila vpliv v Romuniji in Bolgariji, Velika Britanija pa v Grčiji (zato po vojni Stalin ni pomagal grškim komunistom v državljanski vojni), v Jugoslaviji in na Madžarskem pa bi bila delitev vpliva 50:50.
Proti temu dogovoru je na Jalti protestiral Roosevelt, ki je naivno verjel v pravično mednarodno ureditev in ki je videl glavnega nasprotnika v britanskem in francoskem imperializmu. Churchill ga je pomiril, da bo sporazum veljal le tri mesece, Stalin pa z obljubo, da bo v zasedenih državah omogočil svobodne in demokratične volitve. Roosevelt je celo verjel v demokratizacijo ZSSR in ameriška stran je na Jalti resno razmišljala, da bi Evropo vse do Francije prepustila Rdeči armadi.
Toda Stalin ni hotel predati oblasti poljski vladi v Londonu in se odpovedati tretjini Poljske (večinoma poseljene z Ukrajinci), ki mu jo je leta 1939 odstopil Hitler. Velika Britanija in Francija pa sta 3. septembra 1939 vstopili v vojno prav zato, da bi ohranili poljske meje. Na Jalti so se potem dogovorili, da se bosta marionetna prosovjetska vlada iz Lublina in prozahodna londonska vlada združili. Podoben dogovor je veljal glede Jugoslavije, a je tega potem izigral Tito, ki ni dovolil vrnitve kralja Petra.
Neuspeh Jalte
Churchill in Roosevelt sta optimistično zapuščala Krim. Ameriški predsednik je izjavil: »Ta konferenca pomeni konec sfer vpliva in ravnotežja sil.« Churchill pa je ob vrnitvi v London dejal: »Stalin želi živeti v prijateljstvu z zahodnimi demokracijami«. A že marca, ko je Stalin organiziral sestanek s člani poljske vlade iz Londona, potem pa jih dal zapreti, je Churchill pisal Rooseveltu: »Vse, kar smo se domenili, se sesuva kot hišica iz kart.« Skratka, na Jalti veliki trije niso dosegli glavnega cilja srečanja: da bi tudi po vojni sodelovali in ostali zavezniki.
