A smo vaša najbolj naporna ekipa, vprašam gospoda Zakharija, šoferja, ki opazuje prav po naše razvajena otroka, ki sitnarita in cvilita, ker so sloni že mimo, povodnih konjev pa ni na spregled. Ne, ne, reče ljubeznivo in pokliče punčki na klop ob sebi, kjer se neprivezani potem dobro uro vožnje čez drn in strn krčevito oprijemljeta držala, sicer tako skrbni starši pa od veselja, da sta tiho, pozabijo na vse varnostne ukrepe. Nekaj časa ju hipnotizira z opozarjanjem na najmanjše prebivalce tega zaščitenega parka z naravnost kičastim pogledom na Kilimandžaro, na prekrasne ptičke vseh vrst, barv in oblik, nato pa nenadoma reče: »Najhujši je bil gospod Andrew.«
In nam začne pripovedovati še eno izmed mnogih zgodb, ki nam jih je med prevažanji povedal. Gospod Andrew je bil Izraelec, bogat Izraelec, se razume, ki je družino ...
Ob kavi na ljubljanski tržnici, ki se mi zdi za srečevanja eden najlepših krajev, je pogovor nanesel na strokovno področje, ki se mu reče kibernetska...
