Aigul Hakimova pripoveduje: »Prihajam iz lepe države, ki je po razpadu Sovjetske zveze popolnoma obubožala. Nisem prišla, da bi ostala, ampak v Sloveniji sem se osamosvojila, odcepila od patriarhalne družbe, poskusila, kaj znam, in se vzpostavila na samostojni poti. Takrat zelo mlada, stara 21 let, sem se vključila v skupine, ki so bile večinoma neformalne, aktivistične, gibanjske.«
Danes pravi, da so bili to redki glasovi v družbi, ki so opozarjali na sistemske težave, recimo tiste, ki so jih imeli izbrisani. »Povezala nas je generacijska izkušnja razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije. Opozarjali smo na krivice, ki so se začele dogajati. Slovenija je sicer v primerjavi s Kirgizijo ali drugimi državami Sovjetske zveze, pa tudi drugimi državami nekdanje Jugoslavije, ohranila še kar visoko raven socialne države. A naša generacija je bila tista, ki je bila po razpadu prepuščena sama sebi. In smo ugotovili, da je večina tovarn propadla, da je bila večina nepremičnin sprivatizirana in da se je revščina poglobila. Začel se je ustvarjati nov sloj ljudi, sloj tistih, ki so bili v nekem smislu bolj spretni od drugih in so si začeli ustvarjati bogastvo.«
Migranti so državljani sveta
Že takrat so se ukvarjali tudi z migracijami. »Migracije so zelo pomembne, ker govorijo o tem, kako se razvija naš globalni svet,« pojasnjuje Aigul Hakimova. »Če imamo povečano število migracij, pomeni, da na globalnem nivoju obstaja velika razlika med globalnim severom in globalnim jugom, kakor radi poimenujemo ta dva pola. Ljudje globalnega juga bi radi pripotovali na globalni sever, ker se širijo informacije, da se na severu živi bolje.«
Leto 2000, pravi, je bilo za Slovenijo ključno, saj se je takrat t.i. balkanska pot iz Grčije prek Balkana do Italije in Avstrije in dalje znašla na zemljevidu »državljanov sveta«. »Migranti, ja, so državljani sveta. In zdaj uporabljajo balkansko pot, da bežijo z vojnih območij, pa tudi za to, da povejo globalnemu severu, da je stanje na globalnem jugu slabo.«
Sloves Slovenije med državljani sveta ni najboljši. Postopki so dolgotrajni in velikokrat se končajo slabo. »Leta 2019 je v Sloveniji za azil zaprosilo 3821 ljudi. Odobrenih je bilo manj kot 90 prošenj,« pripoveduje Aigul Hakimova, ki je danes aktivna predvsem v Kulturnem društvu Gmajna in v civilni iniciativi Info Kolpa. »Ukvarjamo se z organiziranjem lokalno-migrantske skupnosti. Da lokalni prebivalci, Ljubljančani, državljani Republike Slovenije, ustvarijo prostore, ki jih lahko delijo z begunci, prosilci za azil in drugimi migranti, migrantskimi delavci. Ljudje, ki pridejo k nam, rabijo pomoč, svetovanje, morajo najti stanovanje, službo, se naučiti, na kakšen način deluje slovenska birokracija ... Begunci pogrešajo prostor, ki je namenjen družinam, potrebujejo prostor, da se družijo in izmenjujejo informacije,« pravi Aigul Hakimova.
Boj je politika
Skupnostni prostor je ta hip primarni cilj. »To ne pomeni, da zagotoviš prostor in rečeš, evo, tu imate, ampak da izvajaš programe, ki omogočajo občutek vključenosti, ki opolnomočijo ljudi, da se počutijo kot enakovredni prebivalci nekega kraja. Ustvariti želimo odprt, vključujoč prostor za lokalno prebivalstvo in za begunsko, migrantsko prebivalstvo. Da se različne kulture premešajo in da pride do večje izmenjave informacij.«
Na tak način – mešano -, potekajo tudi redni sestanki ekipe. »Srečujemo se v prostorih Radia Študent. Odločili smo se, da bomo raje delali počasneje, ampak tako, da so tudi begunci enakovreden del procesov odločanja, da tudi oni sprejemajo odločitve, s čim se bomo ukvarjali, kaj bo naslednja akcija, dogodek. Trenutno obiskujemo nekatera mesta v Bosni in Hercegovini, kjer je pomoč najbolj potrebna, pomagamo tako denarno kot materialno. Povezujemo se z drugimi iniciativami na balkanski poti, ki poročajo o tem, kaj se dogaja. Dolžni smo to početi, ker je Slovenija del Evropske unije in ker je Evropska unija zaprla meje, s tem pa Bosno in Hercegovino in Srbijo prisilila, da sta postali vroči točki. Deset tisoč beguncev je ta hip v Bosni, deset tisoč v Srbiji, Hrvati jih večinoma odženejo stran.«
Aigul Hakimova povzema: »Sem migrantka in to veliko pove. Ko se ljudje izselijo iz svoje države - iz različnih razlogov -, morajo ustvariti svojo novo skupnost v novi državi. Vesela sem, da sem si ustvarila, da skupaj z drugimi še zmeraj ustvarjam skupnost, ki nam daje moč. Smo trdna skupnost, ki temelji na vprašanju pravičnosti. In čeprav smo že dvajset let v tem, smo šele na začetku. To je dolgotrajen proces. Rečejo, da skrbimo za integracijo migrantov v Slovenijo. V resnici gre za integracijo Slovencev v globalizirani svet. Ko vidiš mlade aktiviste, stare 22, 23, 24 let, te fante in punce, ki zaključujejo fakse, kako se angažirano borijo za pravico enega fanta iz, recimo, Sirije. Takrat razumeš, da je prišlo do preobrata. Da tisti, ki so v šibkejšem položaju, ekonomskem in socialnem, dejansko emancipirajo tiste, ki so v boljšem. Emancipirajo jih tako, da širijo znanje in samozavest, da se je treba boriti za boljšo družbo. In to je politično delovanje.«
