Politični komentatorji so spet v svojem elementu, v medijih so prevzeli glavno besedo. Analizirajo po dolgem in počez, prestavljajo stranke sem ter tja, seštevajo glasove in napovedujejo najverjetnejšo politično prihodnost. Svoje »poteze« vlečejo čisto razumsko, kot bi šlo za partijo šaha in ne za državo in njene prebivalce. Po njihovem mnenju so odgovorni vladajoči, opozicija je »itak« za to, da kritizira in se bori za oblast. Še vedeževalci in vedeževalke se hvalijo, da so prav napovedali Šarčev odhod. Pa moraš biti za to res jasnoviden?
Tudi jaz poslušam ljudi. Če posplošim njihove izjave, jih slišim reči dvoje: da se vedno bolj sramujejo, da živijo v takšni državi, in drugič, da občutijo popolno nemoč in brezup, da bi lahko na kaj vplivali, kaj spremenili. Poslanci se gredo otroški vrtec in se grebejo (skoraj) samo zase. Izgubljajo čas in denar za dolgoletne medsebojne borbe, državljani pa smo njihove žrtve. Res lahko opozicija kritizira in se bori za oblast, a naša desnica uporablja pri tem nizkotne, nedemokratične metode. Ne skrbi jih niti to, da Slovenija zaradi tega izgublja mednarodni ugled. Lahko se je igrati z državo in z državljani, če ne nosiš nobene odgovornosti.
Moje znance je sram, da strukture v državi, od najvišje funkcije navzdol, obvladujejo ljudje, ki niso dovolj sposobni ali pa ne delujejo za narodov blagor. Še ustavno sodišče je skoraj pozabilo na socialno državo, vrhovno sodišče pa rehabilitira vojne zločince. Tega nismo pričakovali, ko smo se veselili svoje države. Vedno bolj smo razslojeni in vedno bolj razdvojeni. Kritizira se socializem, vendar je marsikdo prepričan, da je bilo življenje v 80. letih bolj demokratično in za vse bolj prijazno.
Predsedniku države se je z odstopom izpolnila želja, ki jo je gojil že od nastajanja Šarčeve vlade, desnici prav tako. Skoraj vse pozicijske stranke snujejo načrte, kako bi preživele do konca mandata. Poslanci nočejo izgubiti privilegijev in poslanskih plač. Razlogi, zakaj ne bi nikoli šli v koalicijo z Janšo, so pozabljeni. Njihova nenačelnost in zavajanje volilcev sta planili na dan in ne zavedajo se, da jih bo to še drago stalo. Kaj pa mi? Kaj ostane nam? Na žalost se zavedamo, da od istih poslancev (v alternativni vladi ali na predčasnih volitvah) ne moremo pričakovati veliko ali nič dobrega. Desno obarvana vlada bo poskušala sprivatizirati šolstvo in zdravstvo, se klanjala, kot se je do zdaj, kapitalu in Cerkvi. Tudi (nekateri) na levi sredini so bolj ali manj pod vplivom različnih lobijev. Nas pa ignorirajo in nam ne želijo povečati vpliva niti za preferenčni glas. Lahko si predstavljam, da bo vse skupaj pripeljalo še do manjše volilne udeležbe.
Polona Jamnik, Bled
