Mož zgrabi ženo za roko: »Sporočili so mi, da me bodo operirali popoldne. Tega nočem. Saj si vendar prebrala, kaj pišejo časopisi? Popoldne ob štirih so napake pri narkozi zgodijo štirikrat pogosteje kot pa ob 9. uri. To so ugotovili Američani. Poklical bom bolnišnico in zahteval, naj mojo operacijo premestijo na jutranji termin.« Žena ga je poskušala pomiriti, on pa je razburjeno nadaljeval: »Tudi pooperativne infekcije so v popoldanskih urah pogostejše, ker si medicinsko osebje manj pazljivo razkužuje roke. Okoli 35.000 pacientov umre v Ameriki vsako leto zaradi takih in podobnih malomarnosti.«
To seveda še ni vse, saj možakarju niso bili znani vsi podatki. Osebni zdravniki predpišejo v popoldanskih urah pogosteje nepotrebne antibiotike, gastroenterologi popoldne pogosteje spregledajo pri preiskavi črevesja nevarne polipe kot pa v dopoldanskih terminih.
Vsi ti podatki so bili javno objavljeni in nekateri bolniki zato že načeloma odpovedujejo termine v popoldanskih urah. Zdravniki pa niso edini, ki se jim v popoldanskih urah pogosteje pripetijo napake. Med 14. in 16. uro se v številnih industrijskih državah pogosteje pojavljajo delovne nesreče. Neka britanska študija je bila še bolj natančna in je ugotovila, da je najbolj nevaren čas v delovnem procesu in največja možnost, da prihaja do napak, natančno ob 14.55.
Krivca za to so kmalu ugotovili in s prstom pokazali na biologijo. Naši možgani in cel naš organizem sledi nevidnemu notranjemu ritmu našega telesa, ki vpliva tudi na naše vedenje. Če je verjeti britanskemu biologu Rusellu Fosterju, »se naše delovne sposobnosti gibljejo podobno kot pri uživanju alkohola, kjer se meja naših sposobnosti počasi bliža zakonsko določeni, vendar še sprejemljivi točki.«
Vsi ljudje smo podvrženi takemu biološkemu notranjemu ritmu, ki določa in s tem tudi omejuje naše sposobnosti. Vir tega našega notranjega ritma se skriva v delu naših možganov, ki bi ga lahko imenovali za našo strojnico, ki skupaj s hormoni in drugimi zunanjimi signali, kot je svetloba dneva, določa naš dnevni ritem. Ta notranja ura ne določa samo naše koncentracije, ampak tudi naše razpoloženje. To je mogoče opaziti pri pazljivem prebiranju številnih tvitov na internetu.
V jutranjih urah so praviloma pozitivni, v popoldanskih urah pa je naše razpoloženje vedno slabše in tviti negativni. Tudi poslovna srečanja so v dopoldanskih urah uspešnejša kot v poznem popoldnevu. Uspešnost koncentracije in učenja je v jutranjih urah večja kakor v popoldanskih.
Na Danskem so pregledali dva milijona dijaških spisov in ugotovili, da so bili najboljši tisti spisi, ki so bili napisani v jutranjih urah, nato pa so bili vsako uro za skoraj 10 odstotkov slabši. Iz tega sledi nauk, da naj najpomembnejše stvari opravimo v zgodnjih dopoldanskih urah, vsekakor pa pred dopoldanskim odmorom, pozneje pa naj se pomembnim odločitvam izogibamo.
Opoldanski spanec
Toda ali se je mogoče takemu načinu delovanja tudi izogniti. To je hotela izvedeti vesoljska agencija Nasa in je dovolila svojim astronavtom krajši opoldanski spanec. Njihove sposobnosti pozornosti in reakcijskega časa so se izboljšale za 34 odstotkov. Neka raziskava med italijanskimi kontrolorji letenja in policisti je dala podobne rezultate.
Opoldanski spanec torej povečuje našo zbranost in koncentracijo. Celo dolgotrajne ugodne lastnosti naj bi imel opoldanski spanec; če je tak spanec reden, naj bi se zmanjšala nevarnost za srčni infarkt za 37 odstotkov. Prednosti so nedvomne, toda kako se izogniti neprijetnemu občutku, da se po opoldanskem kinkanju še nekaj ur nato počutimo zaspane. Recept je zelo preprost. Zadostujeta že močna črna kava in kratkotrajen počitek. Kofein potrebuje namreč najmanj 30 minut, da razvije v človeškem telesu svoje dobre lastnosti.
Le redki so tisti zaposleni, ki si lahko privoščijo opoldanski polurni spanec. V nekaterih poklicih velja opoldanski počitek celo za slabo delovno navado. Popoldanska depresija nastane predvsem zato, ker našemu telesu ne uspe v zadostni količini proizvajati toliko potrebnih hormonov, kot se z vsako uro veča naša izčrpanost.
Če že ne moremo imeti polurnega spanca, je kar nekaj stvari, ki lahko to vsaj delno nadomestijo. Predvsem gibanje na prostem je veliko boljše kot pol ure sedeti za pisalno mizo in gledati v zrak. Že petminutni sprehod ima zelo pozitivne učinke. Predvsem naj se ne sprehajamo sami, ampak v družbi prijateljev, saj lahko ti odvrnejo naše misli od zadev, ki nas čakajo za pisalno mizo.
O tem naj med sprehodom sploh ne razmišljamo. Finska psihologinja Marjaana Sianoja trdi, da je tisti, ki mu uspe na sprehodu obdržati psihično distanco do svojega dela, manj iztrošen in nadaljuje svoje delo z večjim zanosom. Tudi že omenjena danska raziskava dijaških spisov je pokazala na zdravilno moč rednih vsakournih večminutnih odmorov. Kot že ugotovljeno se z vsako uro slabša kakovost dijaških spisov. Toda neka izjema le obstaja. Če imajo dijaki neposredno pred začetkom pisanja spisa 20- ali 30-minutni odmor, ki ga preživljajo na šolskem dvorišču, so njihovi spisi občutno boljši. To je posebno pomembno za slabše učence, ki lahko tako profesorjem pokažejo, da le niso tako slabi, kot je videti.
Pameten premislek
Priznati je treba, da v številnih poklicih polurna opoldanska pavza skoraj ni mogoča. Predvsem v bolnišnicah delovni proces ne dovoljuje daljših odmorov. Kosila se tako bolnikom razdeljuje že tradicionalno takoj opoldne. Zato pa se tudi v popoldanskih urah tu dogaja največ napak. Nekatere bolnišnice so se le izognile temu negativnemu efektu. Ena takih je univerzitetna klinika univerze v ameriški zvezni državi Michigan. Njihova skrivnost je v 180 sekundah.
Pred vsakim kirurškim posegom se vsa skupina odmakne za nekaj korakov od operacijske mize. Nato se vsak njen član predstavi drugim v skupini. V velikih bolnišnicah se namreč skupine za operacijo sestavljajo le nekaj ur pred posegom in se mnogi med seboj niti ne poznajo. Nato skupaj pregledajo seznam postopkov, ki bodo med operacijo potrebni, prav tako kot piloti pred poletom preverijo vse instrumente. Vprašanja so na primer, ali imamo pred seboj res pravega pacienta? Mu je treba zamenjati levi kolk? So bili rentgenski posnetki pregledani? Je res pripravljen pravi implantat? Ima pacient morebiti nekatere alergije, ki se lahko pojavijo med operacijo.
Na koncu sledi najpomembnejše vprašanje, ali so vsi stoodstotno pripravljeni na operacijo. Če ima nekdo zadržke ali ni primerno pripravljen, se lahko brez posledic umakne. Takšna vprašanja napak pri operacijah ne morejo popolnoma odpraviti. Toda pregled skoraj 200.000 takih protokolov, ki so bili nato shranjeni v računalniku, je pokazal, da se je v tej bolnišnici število napak zmanjšalo za 18 odstotkov. Sicer pa je veliko odvisno od človeka. Nekateri ljudje so prave nočne ptice in uspešno delujejo samo v nočnem času. Med njimi so mnogi, znanstveniki, pisatelji in glasbeniki. Za njih ta spoznanja ne veljajo.
Pomembne stvari naj torej opravimo v dopoldanskem času. Toda življenje nas pogosto prisili, da sprejemamo pomembne odločitve tudi pozno popoldne. Tak vprašalnik, kot ga imajo v ameriški bolnišnici, bi nam prišel pogosto prav. Vprašajmo se, o kakšni stvari bomo odločali. Imamo res vse prave podatke za odločitev in kakšne bodo posledice naše odločitve? Bodo te posledice imele vpliv samo na nas ali tudi še na druge osebe? V mnogih primerih nas bo ta vprašalnik opomnil, da vsega še nismo dobro premislili in da je bolje, da preložimo odločitev in jo sprejmemo v zgodnjih dopoldanskih urah.
