Igralec, ki ne potrebuje prišepetovalca

Vse ga zanima

»Časovni vidik sem dolgo spregledoval, saj sem mislil, da se itak da vse stlačiti v en dan, potem pa sem ugotovil, da ni čisto tako. Zdelo se mi je najbolj smiselno, da poskusim na svobodi, ker mi ustreza odgovornost in razpolaganje s svojo ustvarjalnostjo. To sicer prinaša večje tveganje in negotovost, ampak na to odločitev gledam kot na eksperiment – moram poskusiti.«

»Sem radovedni igralec, ki res obožuje sisteme in metodologije. Fascinirajo me domišljijski svetovi onkraj vidnega, hkrati pa sem res navdušen nad človeškim potencialom. Vedno me zanima, kako ljudem uspevajo najrazličnejše stvari in ali se jih lahko naučim tudi sam. Mislim, da to pokrije vse, s čimer se ukvarjam, čeprav se komu zdi, da se ukvarjam s 3000 stvarmi. Gre le za več plati istega kovanca, ki ima nešteto plati.«

»Sprva sem znal to narediti za prvih 120 strani, zdaj za 170, počasi pa bo pod kapo cela knjiga. Veliko ljudi misli, da gre za trik, sprašujejo se, ali imam kje kako slušalko, ali mi kdo signalizira, a kdor me pozna, ve, da gre zares. Vesel sem, da je bil Jurij (Zrnec, avtor predstave) naklonjen temu eksperimentu.«

»O, ja, včasih se mi, ampak teh trenutkov se veselim, sicer pa si besedilo res hitro zapomnim.«

Navdih za mlade

»Na začetku je bila to zahtevna menjava, ampak na srečo sem v zgodbo vstopil, ko so bile spremembe že narejene in ni več šlo za enako oddajo. Prejšnja oddaja je rasla z nami in tudi z mano, zato smo bili nanjo navezani, a zdaj oblikujemo drugo zgodbo, na katero pa se generacije spet navezujejo. Vesel sem, da sem se je lotil, čeprav sem sprva prav zaradi tega imel pomisleke. Oddaje so vedno izpopolnjujoča izkušnja, saj se mi zdi, da lahko tekmovalcem in mladini nekaj predam na svoj način.«

»Osebno me ravnodušje jezi, ampak to seveda ni produktivno v komunikaciji. Ker verjamem, da je interes nekaj, kar je treba gojiti, skušam v vsakem posamezniku poiskati področja, ki ga zanimajo. Iz tega lahko vzklije seme in ko te nekaj začne zanimati, se to seli tudi na druga področja. Bolj se mi zdi problem, da smo nepazljivi pri moderni tehnologiji in otrocih v zgodnjih letih. Prepričan sem, da preveč tehnologije prezgodaj ni dobro, saj delamo škodo našim zmožnostim pozornosti, odlaganja ugodja in razvoja miselnih zmogljivosti.«

»Na spletu me spremlja tudi veliko otrok in če že imam to možnost, jim skušam predstaviti kaj, česar ni povsod na spletu. Res verjamem, da je dobro biti vljuden, pošten, prijazen do ljudi in to je treba krepiti med sabo.«

Številke kot trening

»Zame je bila prelomna knjiga o tehnikah pomnjenja Moonwalking with Einstein, ki jo je napisal Joshua Foer. Opisuje, kako je kot novinar prišel na tekmovanje v spominu in čez eno leto zmagal na njem. Sicer pa obstaja nešteto knjig in vsaka je lahko vstop v domišljijo, znanje, veščino ali kar koli.«

»Najprej sem to vzel kot možnost za preizkus tehnike 'palača spomina', s katero sem se veliko ukvarjal v srednji šoli. Izkazalo se je, da deluje in da je noro zabavno. Ko sem prvič tekmoval, sem si zapomnil okoli tisoč petsto številk, a sem se zmotil na polovici. To me je tako žrlo, da sem poskusil še naslednje leto in videl, da je ta spomin obstojen. Odtlej sem kar malo zasvojen s tem.«

Novi rekordi

»Ja, zdaj se pripravljam na tekmovanje marca. Nisem še prepričan, koliko se mi bo uspelo naučiti, ciljam na 31.415 številk. To bi bil velik korak, mogoče tudi kaj manj, odvisno od časa in volje. Svetovni rekord je okrog 70.000, moj upokojitveni cilj pa je morda celo 314.159 številk. Na srečo te tehnike pomnjenja ne izginejo s starostjo, svetovni rekorder je gospod v zrelih letih. Bolj je to povezano z zmožnostjo razmišljanja na drug način, kar lahko samo krepimo. Dokazano je, da to preventivno deluje na vse bolezni staranja in na povezave med možganskimi celicami, zato se bom še dolgo ukvarjal s tem, le moj interes nekoliko niha. Nikamor se mi ne mudi, to lahko počasi raste z mano. V teh 3000 decimalkah, ki jih znam, je opisana moja pot pomnjenja. Prve decimalke so še slabo zgrajene, potem pa se ta sistem izboljšuje in je po svoje lepa sled preteklosti.«

»Palača spomina je samo pot, ki jo poznamo iz življenja. Poti ne moremo pozabiti, to je naravna danost spomina. Stvari, ki si jih hočemo zapomniti, pretvorimo v domišljijsko zelo bogate podobe, ki nam nekaj pomenijo ali v nas nekaj vzbudijo. Najlaže je, če številke pretvarjamo po obliki – dve je na primer labod, osem snežak, devet dežnik, to potem tvori bogate asociativne mreže. Fascinantno je, kako dolgo se to potem obdrži v glavi. Isto pot, ki je bila pred petimi leti dolga 600 postaj, lahko zdaj z malo več izkušenj spremeniš v nešteto postaj, ko veš, kako se tega lotiti in kaj ti ustreza. Kapacitete teh tehnik so neomejene, pogojene so le s fizičnim časom in pozornostjo.«

Tat je obupal

»V bistvu ne. Želel sem sestaviti več kot osem kock, čeprav je bil Guinnessov rekord pet kock. Osem jih je neuradno že sestavil neki Američan, ki je primarno 'kockar' in je tik pred mano sestavil deset kock, a po drugih pravilih, ki so lažja in jih Guinness ne priznava. Pred kratkim sva si dopisovala in je povedal, da bo spomladi tudi on poskušal postaviti rekord po Guinnessovih pravilih, zato se bom tudi jaz začel pripravljati, da mu konkuriram. To je najboljše, kar se lahko zgodi – da se vzpostavi konkurenca. Pa ne zaradi tekmovalnosti, ampak ker ti postavlja zrcalo možnega. In ko ena meja nemogočega pade, se takoj pojavi nova.«

»To je kolo, ki ga je nemogoče voziti. Idejo sem našel na spletu in s pomočjo prijateljev smo ga potem sestavili sami. To je vaja frustracije, saj je nekatere avtomatske mehanizme v življenju zelo težko spremeniti. Pri vožnji kolesa je to usmerjanje zavoja z nagibanjem telesa. Sčasoma mi je le uspelo.«

»Očitno so ga naložili na kombi in niso takoj opazili, kakšno kolo je. Sprožili smo akcijo in ga čez dva tedna našli v grmovju v Rožni dolini, ker je nekdo obupal. To je dobro kolo proti tatvini, le kakšno obvestilo bi moral napisati nanj, da bi tat to takoj videl. Ko so mi ga ukradli, sem ugotovil, da sem potreboval precej časa, da sem se navadil na običajno kolo. Ko sem ga dobil nazaj, pa sem nekaj časa znal voziti obe, a le dokler ne pride do krizne situacije. Takrat reagiraš nagonsko in je nevarno.«

»Ne. Merjenje kvocienta ali ustvarjalnosti se mi zdi zelo problematično, poleg tega bi se, kolikor se poznam, želel na tak test zelo pripraviti in bi prej rešil še milijon podobnih testov ter nazadnje dobil dober rezultat, ki pa nič ne pomaga. Bolj verjamem v delo kot talent.«

Vzgaja papagaja

»Ja. Še vedno ne vem, kaj bi drugega lahko zares počel vse življenje. Oder je moje sidrišče in dovolj zanimiva stvar, s katero lahko vstopam v različne svetove. Tudi rubikovo kocko sem se naučil sestavljati zaradi neke predstave, prav tako z glasom razbiti kozarec. Gledališče je odlično za izzive.«

»Zdaj imava Naceta že dobrih pet let in v začetku sva bila usmerjena v učenje trikov in veščin, ker je to potrebno, da zgradiš nek odnos in komunikacijo. Zdaj mu puščava svobodo in vedno znova naju navdušuje, kako dojemljive živali so ptiči. Preseneča z oglašanji, prepoznavanjem naših stanj, ve, kdaj si dobre volje, kdaj si bolan. V resnici je to lastnost vseh živali, kar pozabljamo. Živali so res neverjetni sopotniki in bitja, ki z nami komunicirajo na veliko več načinov, kot smo jih vajeni. Zato nama je Nace vedno znova inspiracija in ne le razvedrilo.«

»V bistvu me je vzgoje človeškega bitja strah.«