Srbski predsednik Aleksandar Vučić slovi po tem, da ničesar ne prepušča naključju, še posebej, ko gre za ohranjanje oblasti v njegovih rokah oziroma v rokah njegove Srbske napredne stranke in manjših koalicijskih partnerjev. Parlamentarne volitve bodo čez tri mesece, najverjetneje konec aprila ali prvo majsko nedeljo. Časa za predvolilni boj je torej na pretek. Toda z nekaj zadnjimi potezami je predsednik Vučić posredno razkril, da je njegovo geslo »bolje preprečiti kot zdraviti«.
V Srbiji ni političnega analitika, ki bi vladajoči koaliciji napovedal slab volilni izid. Ne zato, ker bi bile številke o gospodarskem razvoju spodbudne, življenje v Srbiji pa iz dneva v dan boljše. V Srbiji kratko malo ni opozicije, ki bi lahko usklajeno, vztrajno in odgovorno ponudila alternativo Vučićevi politiki, ki jo »odlikujejo« korupcija, nepotizem, lokalno šerifovanje in kratenje človekovih pravic, kot mu očitajo udeleženci protivladnih protestov. Ti so potekali pod geslom »eden od petih milijonov«, podpirale so ga opozicijske stranke, konec leta pa so opešali, čeprav je oblastna elita postajala že nekoliko nervozna in se jim je pridružilo več donedavnega pasivnih razumnikov.
Ko pa so po novem letu pomladne volitve postale realnost, so med opozicijskimi strankami v skladu s tradicijo takoj nastale razpoke. Del strank zagovarja bojkot volitev, ker menijo, da v obstoječi medijski blokadi ne morejo biti poštene in regularne. Z udeležbo na volitvah bi dali legitimnost sedanji oblasti, trdijo. Druge pravijo, da oblasti ni mogoče prevzeti s pomočjo ulice, ampak s skupnim nastopom na volitvah, kar jim polglasno priporočajo tudi z zahoda, ki tradicionalno ne razume razmer v Srbiji.
Izginotje kritične televizije
Toda ta opozicijski razkol, ki slabi konkurenco SNS, Vučiću ne zadošča za miren spanec. Vedno namreč obstaja možnost, da se opozicija spet združi, saj nakopičeno nezadovoljstvo in frustracije niso izpuhteli čez noč. V javnost prihajajo tudi nove podrobnosti o aferah, v katere je posredno in neposredno vpletenih pol ducata ministrov in na desetine lokalnih veljakov po vsej Srbiji. Najodmevnejša sta plagiat doktorske disertacije srbskega finančnega ministra Siniše Malija in zgodba o nakupu orožja v tovarni orožja Krušik. Podjetje, s katerim je sodeloval oče sedanjega notranjega ministra, je v tej specializirani tovarni kupovalo orožje daleč pod dejansko ceno in ga za dober denar spravilo po svetu, tudi v Savdsko Arabijo. V zaporu je končal delavec, ki je vse to razkril. Obstajajo pa tudi »banalne« afere, ki še bolj nazorno razkrivajo stanje duha v Srbiji. Župan mesta Bela Palanka je denimo dal zapreti priljubljeno gostilno Orač, ker da se »v njej zbirajo nepridipravi, ki berejo politični tednik NIN«, ta pa (eden redkih) ni naklonjen županu ljubi stranki SNS in Vučiću.
Dresura srbskega medijskega prostora ima sicer tudi manj humorno plat. Milijon televizijskih gledalcev po celi Srbiji je čez noč ostalo brez možnosti spremljanja sporeda informativne televizije N1. Podjetje Telekom v državni lasti, eden največjih operaterjev, je brez pravega pojasnila iz svoje ponudbe umaknilo to postajo, ki ne slovi kot podpornik sedanje oblasti. Vučić si v mesecih pred volitvami očitno ne želi medijev, ki vztrajno raziskujejo nečedna početja oblasti in razkrivajo nova.
Vučić pa je pred dnevi v politični ring vrgel še eno »demokratično« kost, nižanje volilnega praga s petih na tri odstotke, kar je po njegovem širokosrčno darilo SNS opozicijskim strankam, v resnici pa svojevrsten trojanski konj. Nižanje praga bo namreč pritegnilo še več majhnih strank in opozicijo še bolj razdrobilo, v parlamentu pa bodo lahko sedeli novi lokalni funkcionarji, ki so si »zaželeli« beograjskega smoga. Morda bo SNS izgubila kakšen sedež, bo pa zato dobila v poslanske klopi nekaj manjših strank, ki se od nekdaj vrtijo okrog SNS, a se jim doslej ni uspelo uvrstiti v parlament.
