Iraška policija je minuli konec tedna v Bagdadu, Basri, Kerbali, Nadžafu in nekaterih drugih mestih prešla v veliko ofenzivo proti protestnikom, ki se bojijo, da bodo šle varnostne sile tokrat do konca. Policija je uporabila solzivec, v mestu Nasirija pa je tudi streljala s pravimi naboji. V soboto so umrli štirje protestniki, okoli sto je bilo ranjenih. Študentje, ki blokirajo ceste in uporabljajo kamne in molotovke, od oktobra protestirajo proti skorumpirani politični eliti, brezposelnosti, slabim javnim storitvam, ameriškemu vplivu, še bolj pa proti petnajstletni iranski prevladi v Iraku (ki so jo omogočile ravno ZDA) preko iraških šiitskih strank, organizacij in milic. V vseh teh protestih je od jeseni umrlo okoli 500 ljudi.
Študentje pravijo, da bodo vztrajali, a se zdaj bojijo, da bo policija z njimi poskušala dokončno obračunati, zato ker so izgubili podporo in zaščito vplivnega šiitskega klerika Moktade Al Sadra, ki ima v iraškem parlamentu največjo poslansko skupino, v vladi pa več ministrov. Sadr je namreč v petek na twitterju zapisal, da ne bo več podpiral protivladnih upornih študentov, ker naj bi bili med njimi »tuji plačanci«. Zatem so se njegovi privrženci, ki so pogosto ščitili protestnike pred policijo, začeli umikati iz taborov demonstrantov po iraških mestih.
Očitno so na Sadra po ameriškem umoru glavnega iranskega generala Kasima Sulejmanija in njegovega iraškega vazala Abu Mahdija Al Muhandisa, poveljnika iraškega Hezbolaha, pritisnili Teheran in proiranske milice v Iraku. Upornim študentom je zdaj edina podpora med avtoritetami, ki jim je še ostala, verski voditelj iraških šiitov, veliki ajatola Ali Al Sistani, ki je tudi nezadovoljen z iransko prevlado.
V petek proti ZDA
Povsem ločeno od protivladnih demonstracij pa je populist Sadr v petek s svojimi privrženci, ki jih je v Bagdadu in na jugu Iraka več milijonov, organiziral proteste z zahtevo, da se 5200 ameriških vojakov umakne iz Iraka. S tem je hotel pokazati, kako so množice na njegovi strani, in vplivati na program in sestavo nastajajoče iraške vlade. Na transparentih na petkovih protiameriških protestih so bili tudi napisi »Ven, ven okupator!« ali pa »Irak je dežela prerokov in v njem ni prostora za tujce!«
Iraški parlament je 10. januarja sprejel resolucijo, ki zahteva odhod tujih sil, torej predvsem Američanov. Vendar se pogovori med Irakom in ZDA o tem, kaj storiti s 5200 ameriškimi vojaki, sploh še niso začeli. Če bi se umaknili iz Iraka, bi vsekakor še večji vpliv v tej državi dobil Iran, kar je za Washington in tudi za iraške nacionaliste nesprejemljivo.
V soboto proti Iranu
Glede protivladnih protestov, ki so bili konec tedna usmerjeni že tudi proti Sadru, pa je treba reči, da so izgubili zagon po stopnjevanju napetosti med Iranom in ZDA po novem letu. Ti protesti so v veliki meri usmerjeni proti vplivu šiitskega Irana v Iraku in njegovih oblastnih strukturah. Pri tem nikakor ne gre za sunitski verski boj, saj na demonstracijah sodelujejo skoraj samo šiiti, iraški suniti pa raje ostajajo doma, saj se bojijo, da bi jih, če bi protestirali, vladna propaganda ožigosala za privržence Islamske države.
Po 8. januarju, se pravi po ameriškem umoru Sulejmanija in Al Muhandisa, se je v Iraku razširilo protiameriško vzdušje, katerega del so bili petkovi protesti Sadrovih privržencev. Lahko bi rekli, da je bil Sulejmani žrtev svoje lastne strategije, saj je oktobra lani, ko so se začele v Iraku protiiranske študentske demonstracije, zahteval od proiranskih šiitskih milic, da začnejo napadati ameriška oporišča. Hotel je izzvati ameriške povračilne napade, ki bi tako obrnili pozornost iraških študentov proč od Irana, bolj k ZDA. To se je delno res zgodilo tudi zaradi njegove smrti, a študentje so še vedno tudi proti veliki iranski prevladi v Iraku.
