Zakaj sta lastninjenje in privatizacija družbenega kapitala naredila nepopravljivo škodo? Ker se je nenadzorovan proces odpravljanja družbenega kapitala začel že konec osemdesetih let na podlagi tako imenovane Markovićeve zakonodaje. V času, ko je začel leta 1993 veljati zakon o lastninjenju, je bil proces »divjega« odpravljanja družbene lastnine že več let v polnem razmahu. Revidiranje lastninskega preoblikovanja za obdobje od 1990 do 1992 je zajelo skoraj vsa (1258) družbena podjetja, vendar skoraj ni posegalo v predhodno večletno divjo privatizacijo. Tudi po zaslugi politikov, ki so v tranziciji družbene lastnine videli idealno priložnost za uresničitev svojih načrtov in pričakovanj.
Povrhu vsega niti sodstvo niti tožilstvo nista bila strokovno pripravljena na proces lastninjenja in na pravi cunami tožbenih zahtevkov za odpravo oškodovanj družbenega kapitala. Ob dolgotrajnih postopkih pred sodišči je imela odločilen vpliv zlasti zakonska ureditev, ki je plenilcem dopuščala, da so vse do pravnomočne sodne odločbe, to je leta dolgo, povsem svobodno in suvereno razpolagali z oplenjenim družbenim premoženjem.
Javnost je takrat pričakovala, da bodo postopki pred sodišči vse postavili na pravo mesto. Takšna pričakovanja so se povsem izjalovila. Temu je botrovalo tudi nepisano pravilo, po katerem deluje sistem pregona kaznivih dejanj. Imenujemo ga sankcijski lijak. Naziv lijak je upravičen, kajti le izjemoma se postopek konča z obsodilno sodbo. Tudi sam sem bil presenečen, ko sem iz statističnih podatkov na prelomu stoletja razbral, da je tožilstvo od agencije za revidiranje lastninskega preoblikovanja prejelo 592 kazenskih ovadb. Ta izredna množica ovadb pa se je končala z manj kot desetimi obsodilnimi sodbami.
Na žalost so procesi v delovanju družbe nepovratni (ireverzibilni). Popravnih preizkusov ni na voljo. Danes lahko zato le ugibamo, kakšna bi bila podoba družbe, če bi sledili zamislim dr. Jožeta Mencingerja, podpredsednika Demosove vlade. Na začetku devetdesetih let je odločno zagovarjal model notranjega lastninjenja. Primer podjetja Domel iz Železnikov pritrjuje domišljenost zamisli notranjega lastninjenja. Odgovora na vprašanje, kakšna bi bila slika osamosvojene Slovenije po uporabi modela notranjega lastninjenja družbenega kapitala, ne bomo nikoli dobili. Morebiti država danes ne bi tako lahkotno prodajala še tisto, kar je ostalo od družbenega premoženja.
Janez Krnc, Litija