Švedska akademija je leta 1996 v objavi za javnost zapisala, da Nobelovo nagrado za literaturo prejme 73-letna poljska pesnica in kritičarka Wisława Szymborska (1923–2012) iz Krakova, in sicer »za poezijo, ki z ironično preciznostjo v fragmentih človekove resničnosti razkriva zgodovinske in biološke povezave«. V osebnem življenju strogo zasebna, a po besedah pesnika Adama Zagajewskega »poosebljena eleganca: v gestah, gibu, besedah in pesmih, kot da bi izhajala iz kakšnega od preteklih pariških intelektualnih salonov«, je Szymborskova postala ena najpomembnejših poljskih pesnic in pesnikov svoje generacije in svetovno ime poezije 20. stoletja.
Stroga selekcija objav
Za življenja je izdala dvanajst pesniških zbirk. Ker »je imela doma koš za smeti«, njen pesniški opus obsega (le) okrog 350 pesmi, ki so bile doslej prevedene v več kot štirideset jezikov, pisala pa je tudi feljtonske prispevke in kritike. Pred kratkim je v prevodu Jane Unuk pri Mladinski knjigi izšla antologija Radost pisanja, v kateri so objavljene vse njene zbirke, vključno s Črno popevko, ki združuje njene zgodnje, povečini revijalno natisnjene pesmi, napisane med letoma 1944 in 1948, ter pesmi iz posthumno izdane in nedokončane zbirke Zadosti. Zadnji razdelek knjige prinaša krajši izbor njenih feljtonskih zapisov pod skupnim naslovom Dodatno čtivo, ki ga je po vzoru časopisnih rubrik s knjižnimi recenzijami objavljala med letoma 1967 in 2002.
Modernistično obarvana Črna popevka vsebuje pesmi, v katerih Szymborskova predeluje izkušnje iz vojne, ki jo je preživljala kot mladostnica, in se je pozneje kot neposredna tematika iz njene poezije večinoma umaknila. Hkrati pa se v pesmih že kažejo zametki avtoričine zrelejše poetike. Naslednji zbirki, Zato smo živi (1952) in Vprašanja, zastavljana sebi (1954), kljub nekaterim intimističnim poskusom še nosita pečat socrealizma. Za prelomno knjigo in novum v takratni poljski poeziji pa je obveljala zbirka Klicanje jetija (1957), v kateri je avtorica oblikovala avtentičen pesniški glas, prežet z dvomom in ironijo.
Ironija in sočutnost
Prvi pogoj za pesniški svet Wisławe Szymborske je čudenje, zvedavo zanimanje za okolico, človeka in naravo. Gre skorajda za otroško naivno motrenje sveta, kot zapiše v pesmi Sejem čudežev: »Čudež, samo ozrite se naokrog: / vsenavzoči svet.« Svojevrstnost avtoričine poetike korenini v neulovljivem in odprtem slogu. Domala vsaka pesem je zgodba zase, tako tematsko kot formalno, čeprav njena lirika vsaj po prepričanju poljskega literarnega zgodovinarja Michała Głowińskega kljub raznolikosti temelji na »karakteristični melodiji«, ki jo določajo bolj narativni toni, ali kot se lucidno v spremni besedi k Radosti pisanja izrazi Jana Unuk: »Szymborskova liričnost svoje poezije gradi z refleksivnimi, celo pripovednimi sredstvi, s presenetljivimi miselnimi zasuki in duhovitimi poantami. Njene pesmi nagovarjajo prej intelekt kot čustva in stavijo na bralčevo radovednost in inteligenco.« Zdi se, da pred pesniško obravnavo Wisławe Szymborske ni varen noben predmet, ki ga opazi in uzre njen pronicljivi sočutni pesniški pogled, ta pa dostikrat privzema perspektivo drugih živih bitij (mačk, opic, psov in podobno) in nežive narave.
Nezamenljiv je tudi avtoričin smisel za humor, ironijo in ne nazadnje za številne podtone resnosti, za katero v enem od feljtonskih razmišljanj zapiše: »Gospodje kritiki, če uporabljate termin absurdni humor, vzporedno vpeljite še absurdno resnost! Razlikujte med prefinjeno in vulgarno, brezskrbno in obešenjaško resnostjo.« Čeprav je duhovita plat avtoričinega pisanja večkrat izpostavljena, pa vendar njeni poeziji ne manjka temačnejše, eksistencialistične note, ki se zaveda omejenosti človekovega zemeljskega bivanja, kajti mi se lahko v nasprotju z morsko kumaro delimo »samo na telo in pretrgan šepet / na telo in poezijo« (Avtotomija). V slednji pa pesnica neskromno najde trenutek lastne nesmrtnosti, kajti »ni takšnega življenja, / ki vsaj za hip ne bi / bilo nesmrtno« (O smrti brez pretiravanja).
Konglomerat najrazličnejših oblik in slogov z naslombami na preteklo poljsko in svetovno pesniško tradicijo pa je tudi velik prevajalski zalogaj, s katerim se bravurozno spopade prevajalka Jana Unuk, da verzi nobelovke Wisławe Szymborske v slovenščini zazvenijo naravno, gibko in elegantno.
