Literatura Margaret Atwood sega od intimnega in meditativnega do angažiranega pisanja, tudi sicer pa je politično zelo aktivna, tako v obrambi umetnosti kot okolja in liberalne družbe. Slovenskim bralcem je dobro znana, saj je v prevodu dosegljiva že od leta 1987, ko je izšel roman Preročišče, tri leta za tem pa tudi Deklina zgodba. Sledili so romani Na površje, Zadnji človek, Penelopina preja, Slepi morilec, Leto potopa, revialno smo dobili tudi prevode njene poezije, lani pa še roman Testamenti. O avtorici je tudi v Sloveniji izšla vrsta člankov, navdihnila je nekaj diplomskih nalog.
Udarnost Dekline zgodbe
Prvi roman je Margaret Atwood napisala leta 1969, prvi velik uspeh pa ji je leta 1985 prinesla Deklina zgodba, črnogleda futuristična pripoved o sesutju ameriške demokracije in zdrsu v teokratsko diktaturo s tipično nazadnjaško vzpostavitvijo ženske in moške družbene vloge: moški kot vodja, ženska kot rodilja. Ta novonastala država Gilead, ki po »božji zapovedi« vrača ljudi v sužnjelastništvo, je podoba zatiranja vseh oblik svoboščin, osebnih, verskih, družbenih. Ker je ekonomsko uničena, razvojno pa potisnjena desetletja nazaj ter onesnažena zaradi nenehnih kemičnih in drugih vojn ter uničenja industrij, je prebivalstvo vedno bolj sterilno. »Dekle« so tako ugrabljena dekleta, ki v neplodnih bogatih družinah predstavljajo maternico za nadaljevanje rodu, ki pa nimajo nobene pravice do otroka in jih po opravljeni »dolžnosti« premestijo v druge družine.
Atwoodova podaja to jasnovidno napoved dogodkov skozi prvoosebno pripovedovalko, ki ob gospodarjevih ritualnih mesečnih posilstvih išče pot med bolečimi spomini na nekdanje življenje in svojo družino ter grozljivimi kompromisi nove stvarnosti, v katere je prisiljena. Opis te totalitarne družbe je danes toliko bolj boleč, ker vse njegove elemente poznamo ne le iz zgodovine (avtorica je o tem povedala: »V knjigo nisem dala ničesar, česar ne bi nekdo nekje že naredil«), ampak iz sedanjosti.
Simbol ženskih gibanj
Knjiga, ki je osupnila ob izidu, je doživela še eno, novo življenje leta 2016 po Trumpovi volilni zmagi. Leta 2017, 33 let po izidu, pa je bila že najbolje prodajana knjiga na Amazonu. V tistem času je začela nastajati tudi izredno gledana istoimenska televizijska serija, ki je sicer tekst zelo spremenila in iz pasivne, zatirane, brezimne žrtve naredila borko za osvobajanje otrok, ki jih tihotapi v Kanado. Leta 2016 je nastala tudi aktivistična skupina The Handmaid's Coalition (Koalicija dekel), ki se je borila proti nazadnjaški Trumpovi zakonodaji in proti novemu regresivnemu valu, ki je nasprotoval pravicam žensk in marginaliziranih skupin. Tedaj so aktivistke na demonstracijah prevzele tudi oblačila, kot jih nosijo dekle v romanu, rdeče kute in bele oglavnice, ki so tako postale transnacionalni simbol protestov proti nasilju nad ženskami in prepovedi splava po vsem svetu.
Zadnja knjiga Atwoodove iz lanskega leta, ki smo jo prav tako že dobili v prevodu, Testamenti, je odziv na vse to dogajanje in nadaljevanje Dekline zgodbe. Avtorica je ob izidu zapisala, da so bili Testamenti deloma napisani v glavi bralcev njihove predhodnice, Dekline zgodbe, ki se niso nehali spraševati, kaj se je zgodilo po koncu romana. »Eno izmed vprašanj v zvezi z Deklino zgodbo, ki se je vedno znova zastavljalo, je bilo: Kako je propadel Gilead? Testamente sem potemtakem napisala v odgovor na to vprašanje.«
Izmenjevanje perspektiv
Tudi v Testamentih je pripovedovalka ženska – oziroma so kar tri, izmenjaje. Prva, katere izpovedi vsakič uvede naslov poglavja Hologram zavoda Ardua, je nekdo, ki ima v Gileadu oziroma v tem ženskem zavodu celo spomenik, to pa seveda pomeni, da mora biti v tej moški družbi velika izjema. To se postopoma tudi potrdi, gre namreč za »teto« Lydio, tisto brutalno in izprijeno biričko, ki v Deklini zgodbi dekle vzgaja v poslušne stroje. A zdaj je Lydia že stara, Gilead pa je očitno že tudi iztrošil vso perverzno domišljijo, s katero je vzdrževal pokorščino, saj Lydia pripravlja njegovo veliko izdajo.
Druga pripovedna nit je najstnica, ki jo vedno napoveduje oznaka Popis pričevanja 369A, s čimer ima njena pripoved že status dokumenta o preteklem dogajanju. Tej mladoletnici preti poroka z ostarelim poveljnikom, zaradi česar se zateče v zavod Ardua; tja ji pomaga ravno teta Lydia, ker je dekle del njenega načrta za strmoglavljenje države. Postopoma se pokaže, da je pravzaprav tisti otrok, ki so ga dekli iz Dekline zgodbe odvzeli ob ugrabitvi in ga ni nikoli več videla oziroma le enkrat na neki fotografiji.
Pesimistični ton pripisa
Tudi tretji lik je najstnica, ta je iz svobodnega sveta, kjer se aktivisti še vedno borijo proti Gileadu, ta pa tja pošilja svoje agentke, ki aktiviste pobijajo. Ubijejo tudi dekletove starše, zato ji aktivisti razkrijejo njeno resnično poreklo in jo prepričajo, da se kot skesanka odpravi v Gilead, ker je to pogoj, ki bi omogočil Lydiin načrt strmoglavljenja diktature.
Tisto, kar Atwoodova v obeh knjigah pusti v podtekstu, pa ni le vprašanje, ali je mogoče, da neka razvita družba tako nazaduje – to zdaj že živimo in to se ne dogaja prvič –, ampak predvsem, kakšna je pri tem vloga preostalega »svobodnega« sveta. Deklina zgodba se konča z zgodovinskimi opombami simpozija o »gileadskih študijah« iz leta 2195, ki je ironični prikaz bodočih zgodovinarjev, ki se bodo ob proučevanju totalitarizma izgubljali v »znanstvenih« piruetah in zlo spremenili v privlačen predmet proučevanja (ali celo poželenja). Tudi Testamenti se zaključijo s simpozijem, iz leta 2197, in farso spreminjanja zgodovine v imenu »razumnega dvoma« priženejo še dlje. In prav v teh post scriptumih je ves pesimizem Atwoodove, ki ga deli z vsemi žrtvami nasilja: niti najhujše žrtve, niti najhujši zločini niso tako hudi, da ne bi bili pozabljeni ali izkrivljeni ali instrumentalizirani na način, da se lahko znova in znova kjerkoli ponovijo.
