V času renesanse je bil eden najslavnejših (in tudi najbolj plodovitih) humanistov Desiderius Erazmus Rotterdamski (1466–1536), ki ga danes poznamo zlasti po njegovi Hvalnici norosti, strupeni satiri o cerkveni korupciji in razvratu. Med številnimi knjigami je napisal tudi Vzgojo krščanskega vladarja, ki jo je posvetil habsburškemu princu, bodočemu cesarju Karlu V. To je bil neke vrste priročnik, ki je mlademu princu priporočal, naj posluša nasvete tistih, ki so vešči filozofije in retorike, če želi postati absolutni gospodar »nad svobodnimi in voljnimi podložniki«. Bolj kot priročnik je bila torej ta knjiga obenem prošnja za službo piarovskega guruja na dvoru bodočega cesarja. Karel je knjigo sicer hvaležno sprejel, toda Erazem ni dobil nobene službe na dvoru. A ni obupal, marveč je drugi izvod svoje knjige poslal Karlovemu političnemu rivalu, angleškemu kralju Henriku VIII., in ga v posvetilu prav tako poskušal prepričati, da lahko humanist najbolje svetuje kralju, kako naj upravlja svoje kraljestvo, poleg tega pa lahko iz njega naredi boljšega človeka.
Angleški kralj se je za Erazmovo ponudbo še manj zmenil kot Karel, toda poanta ni v tem, pač pa v tem, da je bil Erazem morda najslavnejši, še zdaleč pa ne edini re...
