»To je pomembna obletnica. Bil je čas, ko se je bližal konec druge svetovne vojne in ko sta fašizem in nacizem spoznala, da ne bosta zmagala. Takrat sta postala zelo krvoločna, doživljali smo velike zločine in tega ne smemo pozabiti,« je nekaj dni pred 75. obletnico bitke za partizansko Trnovo pripovedovala predsednica novogoriškega območnega združenja za vrednote Katjuša Žigon.
Bitka se je dogajala med 19. in 21. januarjem 1945. Planoto je pokrival zmrznjen sneg, temperatura je bila globoko pod ničlo. Trnovo je bilo ujetnik masovcev – specialne enote italijanske mornarice X MAS, ki se po kapitulaciji Italije ni predala zaveznikom, temveč sklenila zavezništvo z nemško vojsko. »Okrog Trnovega so začeli graditi bunkerje in žičnate ovire, v bataljonu je bilo 214 dobro oboroženih mož. Njihova postojanka je zapirala pot v Vipavsko dolino, od koder so partizani dobivali hrano za borce in bolnišnice, sanitetni material in zdravila,« je povod za bitko orisal upokojeni diplomat in domačin iz Trnovega Jože Šušmelj.
Mraz, da je zmrzovalo olje v strojnicah
V snežnem metežu je sredi noči prva napadla Kosovelova brigada, zaradi mraza je vojakom zmrzovalo olje v strojnicah, odpovedala sta jim oba topova, nog niso več čutili. Odpor na drugi strani je bil odločen. Po celodnevni bitki je partizanom naposled uspelo okupatorja pregnati iz zunanjih bunkerjev. Umaknili so se v prazne hiše domačinov, ki so zvečer gorele kot bakle – bodisi zaradi bomb, ki so jih vanje metali partizani, bodisi zaradi masovcev, ki so jih požigali ob umiku v središče vasi.
»Tretji dan bitke so masovci ostali samo še v trnovskem župnišču, štiridesetim je uspelo pobegniti do nemške postojanke na Ajševici, 88 jih je padlo,« je pripovedoval Šušmelj. Gradnikova brigada je medtem branila planoto, na katero je na pomoč obkoljenim masovcem prihajala številna nemška vojska. S štirimi tanki so Nemci izsilili prosto pot in skupaj z italijanskimi vojaki zapustili Trnovo. Kmalu po porazu v Trnovem so na zahtevo Nemcev enote X MAS zapustile Julijsko krajino. Šušmelj je prepričan, da je bil pregon sovražnika iz Trnovega pomembno vojaško in politično dejanje v boju za celotno osvoboditev Primorske, a so bitko vse do danes bolj častili poraženci kot mi. Slovenske brigade so v njej izgubile 31 mož.
Tisti, ki je v bunker vrgel bombo
»75 let so ta dogodek proslavljali le zavojevalci, mi smo bili preveč tiho,« je menil Trnovčan Vojko Gabrijelčič, eden od sopobudnikov včerajšnje proslave. Združenje X MAS namreč vsa leta v Trnovem redno obeležuje spomin na njihove žrtve. »Javno moramo povedati, da niso bili žrtve druge svetovne vojne, temveč izvajalci genocida nad Slovenci,« je bila kritična Žigonova.
V novogoriškem združenju borcev NOB so prepričani, da je bila bitka za Trnovo, v kateri so partizani plačali visok davek, prav tako pomembna za obrambo slovenskega prostora, kot sta bili bitki v Dražgošah in na Pohorju. Zato so 75. obletnico želeli dvigniti nad raven lokalne partizanske proslave. V petek so na temo bitke priredili okroglo mizo, v Trnovem so o njej skupaj z Goriškim muzejem odprli priložnostno razstavo, na včerajšnji proslavi pa edinemu znanemu še živečemu borcu Jožefu Siliču, dedku aktualnega poslanca Matjaža Nemca, podelili zlato Vojkovo priznanje. Prejel ga je v trnovskem kulturnem domu, ki na stropu nosi veliko rdečo zvezdo. Takrat je imel 18 let. »Jaz sem bil tisti, ki se je javil, da v bunker, v katerem sta bila dva Italijana, vrže bombo,« se je spominjal včeraj.
