Leto dni po izbruhu afere brez primere v celjskem Talijinem hramu je Boris Kobal dočakal sodbo. Tri leta ne sme zagrešiti istega kaznivega dejanja, da mu ne bo treba za eno leto in tri mesece v zapor. Pogojna obsodba je resda opominjevalne narave, a je tožilstvo prepričano, da je kazen pravična in primerna.
Prvo dejanje, če se izrazimo v igralskem žargonu, je za Borisa Kobala na sodišču končano. Zastor je padel, igralec in gledališki režiser, ki je nekdaj spravljal v smeh tudi televizijske gledalce in ne le tistih, ki so leta zahajali v gledališča od Trsta do Celja in še dlje, pa je slišal obsodbo, za katero se je pravzaprav že prej dogovoril s tožilstvom. To ga je preganjalo, ker se je podpisal kot avtor pod delo tujega, konkretno italijanskega dramatika Alda Nicolaja, ki v originalu nosi naslov La prove generale, in ga prevedeno z nekaj manjšimi popravki pod naslovom Profesionalci espe poslal na natečaj celjskega gledališča za izvirno slovensko komedijo. Delo torej ni bilo slovensko, še manj izvirno, sploh pa ne njegovo, s čimer je zagrešil dve kaznivi dejanji na en mah, in sicer goljufijo ter kršitev materialnih avtorskih pravic. Za vsako od teh je najvišja zagrožena kazen tri leta zapora, a je tožilstvo našlo številne olajševalne okoliščine, da je za Kobala predlagalo, sodišče pa se je s tem strinjalo, le po osem mesecev pogojne zaporne kazni za vsako dejanje, skupaj pa ga obsodilo na enotno kazen 15 mesecev zapora.
A Kobal si še ne more povsem oddahniti, saj ga bo, kot vse kaže, ta napaka, ki jo je storil in jo tudi priznal, še drago stala. Čeprav je takoj, ko je afera prišla na dan in še preden je vodstvo celjskega gledališča na policijo vložilo ovadbo zoper njega, vrnil 13.000 evrov prejetega honorarja za plagiat, pa gledališče od njega terja še posredno škodo, ki jo je utrpelo, ker so morali predstavo umakniti s sporeda. Zato želijo zdaj od Kobala z odškodninsko tožbo izterjati še dobrih 34.400 evrov, kar pa se zdi njegovemu odvetniku Mihi Kuniču absolutno pretirano. Glede premoženjskopravnega zahtevka se je med pooblaščencem Gledališča Celje, kot se po novem imenuje, Alešem Sočanom in Kobalovim zagovornikom Kuničem retorika močno zaostrila že v sodni dvorani na naroku za izrek kazenske sankcije. Polemiko, ali je tolikšna odškodnina res upravičena, glede na to, da je Kunič povedal, da se je Kobal osebno zavzel za to, da je od italijanske agencije, ki zastopa avtorja, pridobil dovoljenje, da bi lahko gledališče do konca lanskega leta brez vsakršnega plačila uprizorilo še najmanj deset predstav, pa je prekinila okrajna sodnica Maja Manček Šporin, ki je oškodovano stranko, torej gledališče, napotila na pravdo.
Izgubil delo in prijatelje
Boris Kobal se je sicer takoj po izbruhu afere zavil v molk, medijem pa poslal čustveno pismo, v katerem je svojo napako priznal in pojasnjeval, da ga je do roba pahnila osebna stiska, v kateri se je znašel po razhodu s soprogo (igralko Bernardo Oman, op. p.), ter depresija, zaradi katere se je tudi zdravil. »V imenu 'boga teatra' sem zanemaril velik del svojega življenja in pristal v osamljenosti in zagrenjenosti. Pred leti sem padel v težko depresivno stanje, moral sem poiskati pomoč. Depresija se je kljub strokovni pomoči v zadnjih letih le še poglabljala. Verjamem, da je težko razumeti, kako je, ko si osamljen, depresiven in v hudi osebni stiski. Težko je razumeti, kako je, ko si star 63 let in želiš ustvarjati, vendar te gledališča enostavno ignorirajo. Občutek imaš, da si izbrisan. Vse življenje sem posvetil temu poklicu, tudi za ceno najbližjih. A vse to naenkrat nič več ne šteje. In v tej stiski sem naredil največjo neumnost v življenju, za katero ni opravičila,« je med drugim režiser in igralec, ki je trenutno kot brezposeln prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prejema 670 evrov mesečnega nadomestila, zapisal v pismu.
A tudi na sodišču ni bil nič kaj zgovornejši. Dejal je le, da je v življenju storil res veliko neumnosti, največja, pravzaprav rekord vseh neumnosti, pa je bila ta, da se je podpisal pod prevedeno delo tujega avtorja in se z njim prijavil na natečaj. »Najbolj pa mi je žal, da sem prizadel ljudi, ki sem jih imel za prijatelje, zdaj pa se z njimi že eno leto več ne slišim in ne vidim,« je dejal. Več je povedal v preiskavi, njegov takratni zagovor pa je sodnica na sodišču zgolj prebrala. V njem je dejal, da je pravzaprav šlo za provokacijo, s katero je preizkusil strokovnost komisije, ki bi dejansko morala poznati dela tega priljubljenega italijanskega dramatika, saj so bila številna že prej prevedena in odigrana tudi na naših odrih. Le delo z originalnim naslovom La prova generale do leta 2017 še ni bilo prevedeno. Provokacije pa da ni mogel izpeljati do konca.
»Napako sem naredil, ker takrat, ko mi je upraviteljica gledališča sporočila, da bo delo odkupila in mi v podpis ponudila pogodbo, nisem zmogel razkriti, da gre za provokacijo,« je dejal. In še, da se tudi zato honorarja, ki mu je bil nakazan, ni dotaknil vse do dne, ko ga je vrnil, kar je na sodišču dokazoval tudi z bančnimi izpiski.
Krivdo priznal in dejanje obžaloval
Kot je dejala višja državna tožilka Simona Kuzman Razgoršek, so se s Kobalom pogodili za pogojno obsodbo in z njim podpisali sporazum o enotni 15-mesečni pogojni zaporni kazni, s preizkusno dobo treh let, ki ga je sodišče tudi sprejelo. »Kazen je opominjevalne narave, a je povsem primerna in pravična,« je dejala Kuzman-Razgorškova. In naštela številne olajševalne okoliščine, ki so botrovale mili kazni. »Obtoženi je krivdo takoj priznal in dejanje tudi obžaloval, prav tako do zdaj še ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja, niti ni v kakšnem drugem kazenskem postopku,« je naštevala. In dodala, da je tudi neposredno škodo takoj povrnil. Ne dvomi pa, da je nastala tudi posredna, a njena višina ni znana.
Med olajševalnimi okoliščinami je tožilstvo omenilo tudi Kobalovo zdravstveno stanje, povezano z depresijo, o čemer pa je bil govor za zaprtimi vrati in je bila javnost v tem delu izključena. A vendar je bilo storjeno in tudi dokazano kaznivo dejanje goljufije in »Boris Kobal je kriv, ker je septembra 2017 na razpis celjskega gledališča poslal že objavljeno delo tujega avtorja, ki ga je zgolj prevedel in komisijo na natečaju zavedel, da gre za izvirno slovensko komedijo, čeprav to ni izpolnjevalo razpisnih pogojev«, je dejala sodnica. In še, da je tuje avtorsko delo uporabil kot svoje in se kot predsednik KUD Pod topoli podpisal pod pogodbo, ki jo je sklenil s celjskim gledališčem, za kar mu je slednje nakazalo 13.000 evrov avtorskega honorarja. Dejansko pa si je Kobal s tem zaprl še ena vrata, saj je po aferi prejel še izredno odpoved delovnega razmerja v Šentjakobskem gledališču, kjer je bil direktor in umetniški vodja.
