Z rejo krškopoljskih prašičev, edine ohranjene slovenske avtohtone pasme prašičev, se pri nas ukvarja 154 kmetij. Redijo 500 plemenskih svinj in 80 merjascev, na leto zakoljejo okoli 6000 živali, te številke pa iz leta v leto rastejo, pravi Andrej Kastelic, vodja rejskega programa pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Novo mesto. Še leta 2001 so se le tri slovenske kmetije ukvarjale z rejo krškopoljcev, redile so 30 plemenskih svinj ter pet merjascev. Da poraba strmo narašča, ne čudi, saj velja meso krškopoljca za okusnejše, sočnejše in bolj aromatično od mesa prašičev sodobnih pasem, ima za človeka ugodnejše razmerje med maščobnimi kislinami omega 3 in omega 6, primernejše je tudi za predelavo v suhomesnate izdelke.
Preverjali bodo poreklo mesa krškopoljcev
Novomeški zavod se je skupaj s šestimi partnerji lotil slabih 340.000 evrov vrednega, z evropskimi sredstvi podprtega projekta sledljivosti porekla, s katerim želijo vpeljati sledljivost mesa krškopoljca ne le pri živih živalih, kjer je ta že vzpostavljena, ampak tudi naprej od zakola pa vse do krožnika, pojasnjuje Kastelic. »V okviru projekta bomo z genetskimi metodami, ki jih lahko opravimo v le nekaj dneh, preverjali poreklo mesa in hkrati potrdili ali ovrgli, ali nam je nekdo res postregel izdelke iz mesa krškopoljskega prašiča.« Kot pravi, sta prav ekonomska zanimivost pasme in sledljivost porekla mesa, s katero preprečimo zavajanje potrošnika, ključna za dolgoročno ohranjanje pasme.
Z drugim projektom, vrednim 75.000 evrov, katerega nosilec je prav tako novomeški zavod, pa bodo skušali krškopoljsega prašiča spremljati glede na kakovost mesa. »Pasme ne želimo spreminjati, z odbiro plemenskih živali na podlagi kakovosti mesa želimo zgolj ohraniti te vrhunske lastnosti mesa prašičev krškopoljske pasme,« pojasnjuje Kastelic.
Kot dodaja Milena Kovač z biotehniške fakultete, ki sodeluje pri obeh projektih, je tudi značaj krškopoljca drugačen kot pri sodobnih pasmah. »So bolj aktivni prašiči, svinje bolj skrbne, zvedave. To so lastnosti, ki jih kaže ohraniti. Poleg tega lahko krškopoljec živi ob hrani, ki ni toliko prilagojena prašičem, torej je primeren za manj ugodna območja za prašičerejo.«
Rejci po vsej Sloveniji
Pasma krškopoljskega prašiča se je razvila na širšem območju Dolenjske. Kot pričajo zgodovinski viri, so bili v 19. stoletju prašiči skoraj pri vsaki hiši, leta 1899 pa prašiča črne barve z značilnim belim pasom prek pleč prvič natančno opiše kmetijski strokovnjak Viljem Rohrman in ga tudi poimenuje po Krškem polju, kjer je bila tedaj zelo izenačena skupina prašičev, čeprav so jo redili na širšem Dolenjskem ter štajerski strani Posavja. Do leta 2001 je po pripovedovanju Kastelica njena reja stagnirala, zlasti v obdobju od 1970 do 1990, ko je bila zaradi zaprtja zadnjega vzrejnega središča za merjasce celo prepovedana. »Od leta 2001 se širi po vsej Sloveniji, tako da niti ne moremo reči, da je težišče reje danes na območju Krškega polja.«
Franc in Martina Ivanšek z Zasapa pri Cerkljah ob Krki redita krškopoljske prašiče od leta 1988. Ju pa zelo jezi goljufanje nekaterih rejcev, ki pod imenom krškopoljsko meso, ki je za 30 odstotkov dražje od mesa sodobnih pasem, prodajajo vse kaj drugega. »Prav to pričakujemo rejci od obeh projektov, namreč da bomo s tem zajezili goljufanje nekaterih, ki mešajo pasme in torej niso pravi rejci krškopoljcev, skušajo pa na tak način za svoje prašiče dosegati višjo ceno. Toda mi želimo ohraniti čisto pasmo krškopoljca. S tem bi ohranili kakovost mesa in dvignili njegov sloves na še višjo raven, da bi prišel na mize v še več gostilnah. To pa bomo rejci dosegli le, če bomo stopili skupaj, ga skupaj promovirali, da res obstane in ostane naš,« pojasnjuje Ivanškova, ki je tudi predsednica Društva rejcev krškopoljskih prašičev, to šteje 130 članov iz vse Slovenije.
