V nekaterih rečeh se zvečine strinjata oba tabora, denimo glede tega, da je bilo zadnjih 20 let toplejših kot prejšnjih 30. Tudi o tem, da količina CO2 v atmosferi narašča za približno 2 ppmv na leto, da je CO2 toplogredni plin, medtem ko kisik in dušik nista, ter da je najpomembnejši toplogredni plin vodna para.
Strinjanje o tem, ali temperature merimo korektno ali ne, je že manjše. Meritve temperatur, iz katerih izvajajo zaključke alarmisti, so pretežno izvedene na kopnem. Skeptiki nasprotno bolj zaupajo meritvam, ki jih od leta 1997 izvajajo sateliti. Ti sicer ne merijo tik ob površju, pač pa v višjih plasteh ozračja, kjer naj bi bilo (teoretično) ogrevanje izrazitejše in zato lažje ugotovljivo, pokrivajo pa celotno Zemljo enakomerno z istim senzorjem.
Pri meritvah temperatur na Zemlji skeptiki zamerijo alarmistom minimiziranje učinka gretja mestnih jeder ter še posebej »popravljanje« starejših, že izmerjenih vrednosti. Obstajajo razlogi, zaradi katerih so popravki nujni, a statistično bi pričakovali popravke tako navzgor kot navzdol; izkaže pa se, da so popravki pretežno taki, da se na začetku 20. stoletja vrednosti znižajo, novejše vrednosti pa zvišajo, in se tako prikazujejo večje razlike od dejanskih.
Glavno nestrinjanje med obema taboroma pa obstaja glede vloge CO2 v ozračju. Skeptiki ugovarjajo trditvam, da je CO2 kontrolni gumb, ki uravnava svetovno klimo, za kar naj bi bil kriv človek z izrabo fosilnih goriv in gozdov. Nasprotujejo tudi trditvam, da je hitro višanje temperatur v prejšnjem stoletju brez primere in da je znižanje vsebnosti CO2 nujno za preživetje civilizacije. Mnenje skeptikov je, da je CO2 plin življenja, ker pri vsebnosti, nižji od 150 ppmv, rastline odmrejo, višje vsebnosti pa močno pospešujejo rast in zelenijo planet, kar potrjujejo satelitski posnetki.
Tudi alarmisti se sicer zavedajo, da opaženo povečanje vsebnosti CO2 v ozračju lahko pojasni le tretjino izmerjenega ogrevanja za 1 °C v preteklem stoletju, vendar za celotno ogrevanje potrebujejo vpliv povečane vsebnosti vodne pare v ozračju. Skeptiki opozarjajo, da zaradi CO2 sicer lahko izhlapi več vode, a da ta nato tvori oblake, ki preprečijo soncu ogrevanje površja. Kot pravijo, že 2 odstotka več oblačnosti izniči ves toplotni učinek CO2. Nestrinjanje obstaja tudi glede rezidenčnega časa sproščenega CO2 v ozračju: ali je to le 4 ali kar 500 let. Glede mnogih drugih vidikov pa sta strani na povsem nasprotnih bregovih. Ne strinjata se niti o tem, ali 97 odstotkov ali le 1,6 odstotka znanstvenikov podpira »dogmo« alarmistov.
Veliko je tudi razhajanje pri vplivu sonca. Skeptiki trdijo, da ni dovolj spremljati le majhne oscilacije sončnega fluksa znotraj vidnega dela spektra, temveč širše, zlasti UV- in X-žarke (kar merijo šele od leta 1995), ter spremembe v sončni plazmi, ki vpliva na magnetosfero in kozmične žarke, ti pa vplivajo na visoko oblačnost. V tem sklopu so s strani alarmistov prezrte tudi ciklične spremembe na soncu, kar je podrobneje modelirala skupina dr. Žarkove.
https://www.nature.com/articles/s41598-019-45584-3 https://globalwarmingsolved.com/data_files/SCC2015_preprint.pdf https://www.nature.com/articles/s41467-017-02082-2
Očitno je tudi, da želijo alarmisti prikriti pretekla klimatska dogajanja v zadnjih dveh tisočletjih, saj so denimo v tretjem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) rimsko in srednjeveško toplo obdobje kar spregledali, da bi »hokejska palica« M. Manna delovala prepričljivejše. Prav to, namreč da je bilo v ne tako davni zgodovini že več obdobij, ko je bilo brez vpliva človeka topleje kot zdaj, pa tudi veliko bolj mrzlo, je seveda zelo močan argument skeptikov.
https://notalotofpeopleknowthat.wordpress.com/2011/12/26/briffa-confirms-mwp-in-southern-hemisphere/ https://judithcurry.com/2011/12/01/the-long-slow-thaw/
Nasprotno alarmistična stran rada poudarja, da tako naglo segrevanje, kot smo mu priča v zadnjih desetletjih, ni bilo opaženo v preteklosti. Argument je žal na trhlih temeljih, ker gre za združitev eksaktnih meritev s termometri in mnogo bolj zabrisanih ter manj zanesljivih približkov, na primer iz vrtin lednih plošč, kapnikov v jamah, sedimentov v jezerih in morjih itd.
http://www.longrangeweather.com/global_temperatures.htm https://judithcurry.com/2017/04/30/nature-unbound-iii-holocene-climate-variability-part-a/
Zlasti pri nas se večkrat navaja pojav mnogo pogostejših naravnih ujm. To morda lokalno drži, ne pa tudi globalno, saj meritve jakosti tropskih ciklonov in pogostosti tornadov ne kažejo povečanja, prej rahel padec.
Dvig gladine morja pripisujeta obe strani le delno taljenju ledenih mas na tečajih, poglaviten razlog naj bi bil termični raztezek ogrete površine oceanov.
Alarmistična stran opozarja na nevarno zakisanje oceanov, kar naj bi vplivalo na nastajanje apnenčastih tvorb in na korale. Nasprotnih mnenj je mnogo, denimo GJ Wei (DOI: 10.1002/2015JC011066) opozarjajo na mnogo nižje vrednosti pH že v tridesetih letih 20. stoletja. Dejstvo je, da je koncentracija CO2 v morju večja kot v zraku. Toplejša površina oceanov izpusti več CO2, hladnejša pa ga več absorbira.
Pogost očitek skeptikov je, da skoraj vsi računalniški klimatski modeli napovedujejo višje temperature, kot so bile nato izmerjene. To najverjetneje lahko pripišemo pretirani vlogi učinka CO2 v modelih, pri katerih pogosto tudi nista upoštevani logaritmična krivulja odvisnosti absorpcijskega spektra in nasičenost že pri sedanji vsebnosti CO2.
https://journals.ametsoc.org/doi/10.1175/JCLI-D-17-0667.1 https://notrickszone.com/50-papers-low-sensitivity/
Skeptiki opozarjajo, da je pogosto spregledano, da pretežni delež rasti koncentracije CO2 v ozračju izvira iz naravnih virov, ne pa iz uporabe fosilnih goriv.
https://edberry.com/blog/climate-physics/agw-hypothesis/contradictions-to-ipccs-climate-change-theory/ https://edberry.com/blog/climate-physics/agw-hypothesis/what-is-really-behind-the-increase-in-atmospheric-co2/
Razprava mnogokrat zaide tudi v osebne diskvalifikacije. Po najini presoji alarmisti skeptikom največkrat pripisujejo podkupljenost, denimo s strani naftnih podjetij. Podobno, kot to poznamo pri razpravi o gensko spremenjenih organizmih (GSO), nekaj tovrstnih primerov gotovo tudi obstaja. A vendar ne gre spregledati dejstva, da državni raziskovalni fondi in sredstva, dodeljena nevladnim organizacijam, za faktor 100 in več presegajo sredstva, dodeljena skeptikom. Težko je verjeti, da tako velika sredstva ne vplivajo na morebitno pristranskost, pa naj gre za znanstvene skupine ali politične grupacije. Že vsakoletno klimatsko zborovanje, zadnje v Madridu, potrjuje to tezo.
https://www.climateliabilitynews.org/2019/06/26/exxon-climate-denial-american-council-science-health/ https://www.forbes.com/sites/larrybell/2012/05/22/how-big-oil-benefits-from-global-warming-alarmism/#415923a05aa7
BORUT BOHANEC, ERIK MARGAN
