Zgodbe, kot jih piše življenje, bi lahko zamahnili z roko in šli naprej. V to zgodbo je brutalno pestro posegla birokracija. Noorullah Oriyakhel, Noor, kot mu pravijo prijatelji, je v Slovenijo prišel iz Afganistana s prvim begunskim valom in vložil prošnjo za azil. Tedaj je (začasno) na notranjem ministrstvu veljala politika brezpogojnega zavračanja afganistanskih prosilcev. Noor je kljub temu ostal, njegovi prošnji za azil niso ugodili. Po prvem bivanju v Centru za tujce se je sčasoma znašel v Novem mestu. Dobri ljudje in nevladne organizacije so mu našli streho nad glavo. Pridejo prve ponudbe za delo, toda ker ni imel urejenega statusa, ga niso mogli zaposliti. Vmes se je naučil angleščine in slovenščine. Novomeščani so ga torej sprejeli, imajo ga za svojega, Noor je odličen primer (ja, vem, grozna beseda) integracije v lokalno okolje. Zgodila se je tudi ljubezen, spoznal je Novomeščanko Dragano, z njo in njenim sinom so zaživeli v lepem in normalnem družinskem življenju. Če bi imel državljanstvo, bi jih birokracija obravnavala kot navadno družino, kljub temu, da (še) nista poročena. Dragana je večkrat poudarila, da če bi imel urejene papirje, bi se lahko zaposlil in potem tudi plačeval davke. Vsak teden se je javil na policiji. Tako so ga po enem izmed rednih javljanj na policiji ponovno odpeljali v Center za tujce v Postojno, kjer je še danes. Dragana je vmes vložila prošnjo za združitev z družino, torej z njo in njenim sinom. Logično, saj so živeli kot družina v Novem mestu. Začela se je bitka za Noora. V Afganistan se ne sme vrniti, bratje nekdanje žene mu grozijo s krvnim maščevanjem. Na spletni strani ministrstva za zunanje zadeve je Afganistan označen za nevarno državo, piše, da je tam nevarnost terorističnega napada, atentata ali ugrabitve zelo velika.
»Predsednik republike v postopkih podeljevanja mednarodne zaščite nima neposredne pristojnosti, vsekakor pa želi opozoriti, da gre za poseben primer, ki odstopa od običajnih prosilcev. Zato na vas naslavljamo vljudno prošnjo po še posebej skrbni obravnavi in podrobni preučitvi omenjenega primera. Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice namreč dajejo posebno težo prav družinskemu življenju in v primerih prosilcev za azil tudi združitvam z družino.« Pismo je prišlo iz urada predsednika decembra lani, podpisala ga je Nataša Kovač, generalna sekretarka. Pismo je nastalo na prošnjo Delavske svetovalnice, ki z Dragano vred bije birokratski boj. Ko mi Dragana razlaga, kaj vse se dogaja, ne morem verjeti. Sliši se malček kot nora znanstvenofantastična zgodba, včasih si mislim, da ima domišljijo za kriminalke in najhujše teorije zarote. Toda vse je res. Predvsem pa je neverjetno. Nekaj teh absurdnosti, ko policija ignorira ali presega svoje pristojnosti, navajam v nadaljevanju, kot mi jih je povedala Dragana in kot so zapisane v dokumentih, ki mi jih pošilja. Upam, da jih bom znala smiselno in razumljivo povzeti.
Postopka za združitev z družino so se lotili tako, da so z Dragano opravili pogovor na novomeški upravni enoti, z Noorom pa v Postojni. Približno si lahko predstavljate, kako to gre, če ste gledali, recimo, film Zelena karta z Andie MacDowell in Gérardom Depardieujem. Zanimivo, milo rečeno, pa je bilo, da je Noor dobil sklep, poročilo o tem zaslišanju, preden so z njim opravili intervju. Če ne bi bilo ob njem predstavnice z Delavske svetovalnice, ki je opazila to silno neumnost… Upravna enota Novo mesto je potem odstopila od primera (hoteli so se ga pač rešiti po hitrem postopku ali pa ne znajo delati s primerom, ki ni prvi in edini) in ga predala Postojni. Od tam so jim odgovorili, da je to treba rešiti v Novem mestu. Da je vloga policije v tem primeru sporna, navaja tudi Noor v pisni izjavi. Ker je zelo informativna, jo bom povzela: »Policija oziroma Center za tujce nista tista organa, ki v kateremkoli postopku ugotavljata obstoj izvenzakonske skupnosti. To je naloga upravne enote… Policija pa naj bi le odločala o moji pravici do zadrževanja. Iz vašega dopisa vsekakor izhaja, da želite prekoračiti svoje pristojnosti in odločati o zadevah, ki so v pristojnosti upravne enote. Policijo sem prosil le, da mi v vmesnem času, to je do pravnomočne odločitve o vlogi Dragane Rebe o dovoljenju za prebivanje za družinskega člana na podlagi 128. člena Zakona o tujcih, dovoli zadrževanje na podlagi 73. člena Zakona o tujcih. Pri tem pa se sklicujem na pravico do družinskega življenja. Zgolj iz previdnosti bom objasnil, da sem bil v Afganistanu poročen, vendar sem se ločil. To sem v različnih postopkih pred državnimi organi v Sloveniji tudi povedal…«
Noor ima potrdilo, ki mu dovoljuje prebivanje na območju Republike Slovenije do odločitve v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Ne sme potovati izven meja. Pa saj noče. Menda so ga »strokovnjaki« v postojnskem centru večkrat označili za begosumnega. Kar je, če drži, oksimoron. Vse, kar si želi, je, da gre s tem potrdilom v Novo mesto, k družini, kjer bodo čakali, da birokratski mlini odločijo, odgovorijo na prošnjo o združitvi z družino. Toda Noor je še vedno v Postojni. Zakaj?
