Pred več kot sto novinarji, ki jih je sam izbral, in pred kamerami znanih televizijskih postaj z vsega sveta je med drugim obsodil »zaroto« proti sebi, v kateri naj bi sodelovala Nissan in japonsko tožilstvo. Zanikal je, da je utajil davke in si prisvojil Nissanov denar, za kar so ga nameravali na Japonskem zapreti za 10 ali 15 let.
Spet je bil bojevit kot v slavnih letih svojega vodenja Renaulta in Nissana, a precej čustven in ne več tako hladen in miren kot nekoč. Zdaj je dajal videz bolj človeškega, ranljivega bitja, medtem ko je kot glavni direktor nastopal zelo hladno, avtoritativno in ošabno.
Prhanje dvakrat na teden
O tem, kakšno strahovito ponižanje je doživel, ko je novembra 2018 čez noč iz enega največjih direktorjev na svetu nenadoma postal navaden zapornik brez običajnega udobja in dobre hrane, pričajo njegove besede: »V zaporu sem bil 130 dni. Popolnoma izoliran. V majhni celici brez oken, v kateri je bila dan in noč prižgana luč. Trideset minut sprehoda na dan. A niti tega ni bilo konec tedna in med počitnicami, ko ni dovolj paznikov. Tako sem bil med novoletnimi prazniki (2018/2019, op. p.) šest dni povsem brez stika z zunanjim svetom. Prhanje je bilo dvakrat na teden. Zaslišanje je lahko potekalo tudi osem ur, včasih ponoči, in to brez prisotnosti odvetnika.«
Govoril je tudi o tem, kako so mu povsod sledili, ko so ga lani spomladi izpustili po plačilu varščine 1,5 milijarde jenov (13 milijonov evrov). In kako vse minulo leto ni smel videti žene (ker naj bi sodelovala pri njegovih malverzacijah). »Ni težko uvideti, da sem imel dve možnosti: ali umrem ali se rešim,« je dejal v dramatičnem tonu. »Bil sem talec dežele, ki sem ji služil 17 let. Svoje poklicno življenje sem ji posvetil. Ponosen sem, da sem (pred stečajem, op. p.) rešil tisto podjetje (Nissan, op. p.), česar nikomur prej ni uspelo. Sedemnajst let sem bil na Japonskem vzor ljudem. In potem so v nekem trenutku tožilec in nekaj vodilnih v Nissanu dejali: Veste kaj, ta možakar je podkupljiv in diktatorski.« Navedel je imena treh japonskih direktorjev, ki naj bi sodelovali v »zaroti«. Njegova aretacija je namreč posledica velikega nezaupanja japonske vlade, delničarjev in nekaterih nacionalističnih direktorjev Nissana do šibkejšega Renaulta in do Ghosnovih načrtov o tesnejšem povezovanju obeh podjetij. A zdaj so na čelu Nissana Japonci, ki so naklonjeni sodelovanju z Renaultom.
Pobegnil v zaboju
Ghosn je hotel na novinarski konferenci, ki je trajala dve uri in pol, ustvariti vtis, da gre Renaultu, Nissanu in Mitsubishiju slabo, odkar jih ne vodi več. »Rasti ni, dobički padajo. Ne vidim nobene strategije, ni inovacij. Predvsem pa je skupina treh zamudila priložnost, da bi se povezala s Fiat-Chryslerjem, ki pa se je potem povezal s Peugeot-Citroënom. Kako so lahko zamudili tako priložnost!«
Če se je glede nekaterih nepomembnih stvari izgubljal v podrobnostih, na primer glede svoje žene, pa nekaterih pomembnih stvari niti omenil ni. Tako ni prav ničesar povedal o tem, kako je 30. decembra zbežal iz Japonske v Libanon v velikem zaboju z luknjami, zato da je lahko dihal.
Njegov nastop se je zdel precej kaotičen tudi zato, ker je novinarjem odgovarjal v francoščini, angleščini, portugalščini (prvih pet je živel v Braziliji) in arabščini (v Libanonu je živel od 6. do 17. leta). Da je državljan sveta, je želel pokazati tudi s tem, da je izbral za svoj nastop pred novinarji tretjo uro popoldne, ko je v ZDA že jutro, na Daljnem vzhodu pa večer.
Na Japonskem so najprej opazili, da njihovim novinarjem (razen enemu, ki ga zagovarja) ni dovolil navzočnosti. Ob tem je zanimivo, da je prišel nekaj ur pred začetkom novinarske konference iz japonske vladajoče Liberalno-demokratske stranke poziv, da se mora Japonska v globalnem svetu naučiti komunicirati nasproti takim osebnostim, kot je Ghosn, ter da se morata pravosodno in zunanje ministrstvo »v vojni informacij« hitro odzivati. Če gre verjeti temu pozivu, je v vojni proti Japonski z namenom, da škodi njenemu ugledu, zdaj tudi Ghosn.
