»Nikogar ne hvalim. Moji sodelavci vedo, da podjetje ceni njihovo delo,« večkrat povedo vodje, ko jih spomnimo na moč pohvale in zahvale sodelavcem. Tudi direktorji vse preveč resno jemljejo slovenske ljudske pregovore, ki hvali niso naklonjeni, in kdaj kakšnega tudi citirajo: »Lastna hvala, cena mala. Ne hvali dneva pred večerom. Hvala se pod mizo val'a.« Res spodbudna kulturna dediščina, ki jemlje veselje in pogum, da bi zmogli pohvaliti, včasih pa je samo izgovor, da nam ni treba.
Tudi sodelavci so čuteča bitja
Mnogi posamezniki, ki imajo odgovornost vodenja, pohvale preprosto ne znajo ali ne zmorejo izreči. Pripovedujejo, da v njihovem otroštvu in odraščanju za tovrstno spodbudo ni bilo prostora in tega preprosto niso vajeni. Tako resnično ne čutijo potrebe in odgovornosti, da bi s pohvalo spodbujali druge, sploh pa ne znova in znova. Pred časom mi je vodja, ki težko pohvali, povedal staro šalo o možu, ki je svoji ženi, ki mu je očitala, da ji nikoli ne izreče ljubezni, odvrnil, da ji je enkrat že povedal, da jo ljubi, in da to velja do preklica. Šala nič ne pove o tem, kako se je njun odnos končal, za sodelavce, ki ne doživijo pohvale, spoštovanja in zaupanja, pa vemo, da prej ali slej zapustijo svoje delodajalce. Ljudje ne odhajajo zaradi denarja, pač pa zato, ker izgubijo upanje, da bo njihovo delo opaženo in da bodo cenjeni tudi sami. Ker si nihče ne želi, da bi ljudje odhajali, se moramo potruditi, da doživijo iskreno priznanje svojih sodelavcev in nadrejenih. Tudi sodelavci so namreč čuteča bitja in potrebujejo pohvalo, obenem pa dobro razumejo, kdaj je navržena mimogrede, kdaj pa je iskrena. Prav zato so ljudje še posebno alergični na »sendvič kritiko«, ki jo mojstri kot motivacijo še vedno svetujejo organizacijam. Strategija pohvala-kritika-pohvala naj bi bila namenjena temu, da ljudje lažje sprejmejo kritiko, kar pa se ne zgodi. Edina posledica tega pokroviteljskega pristopa je, da ljudje tako izrečeni pohvali ne zaupajo več, saj vedo, da je samo uvod v kritiko, ki jih neizbežno čaka v nadevu tega sendviča, ki se zatakne najprej grlu, potem pa tudi v duši.
Ali veste, kaj se zgodi z vašo pohvalo?
Ne zamudimo priložnosti, da ljudi pohvalimo za dobro opravljeno delo, saj jim to ogromno pomeni, jih dvigne in jim daje zagon za naprej, tudi za tiste trenutke, ko je resnično težko. Ali veste, kaj se zgodi s pohvalo ali zahvalo, ki jo pošljete v bolnišnico, šolo, dom za starostnike ali morda v bližnjo trgovino ali podjetje? Vaša pohvala gre iz rok v roke. Osrečuje ljudi, nemalokrat jo celo glasno preberejo na sestankih in tako slavijo dobro opravljeno delo in vas, ki ste to opazili. Nemalokrat zapis obesijo na oglasno desko ali objavijo v svojem glasilu ali na spletu. Skratka, ljudje so ponosni in hvaležni, če opazimo, da delajo dobro. Zgodilo se mi je že, da sem skromne pohvale, ki jih namenim ljudem, ki s svojim delom in odnosom presežejo moja pričakovanja, videla že čisto orumenele od zoba časa viseti v pisarnah še leta kasneje. Če bi se zavedali, koliko ljudem pomenijo pohvale in kako redko jih doživijo, bi jih morda izrekali ali zapisali pogosteje.
Tudi sama shranim pohvale. So dragoceni pričevalci, da nič, kar v kolektivih postorimo skupaj, ni zaman. Lepo je slišati, da se v organizacijah, ki smo jih reševali iz najbolj nezavidljivih situacij, delo spet vrača v normalne tire. In da se v delovnih kolektivih, v katerih si skupaj prizadevamo za boljše odnose in vodenje, stvari, odnosi in rezultati spreminjajo na bolje, hudih zgodb pa je manj. Drobna pohvala ima neverjetno moč, da ogreje srce, nas povezuje in nam vlije novih moči za še bolj predano delo.
Priznanje ni le kos papirja
Ste že kdaj imeli možnost prisostvovati slovesnosti, kjer ljudje prejmejo pisno priznanje? Tehnično gledano je na takšnem dogodku posameznik ali skupina ljudi povabljena na oder, kjer moderator prebere besedilo priznanja ali zahvale, prejemniki pa dobijo stisk roke in list papirja, ki je včasih tudi uokvirjen. Strošek takšnega priznanja je za organizacijo drobiž in vendar se zgodi nekaj lepega. Tisto, kar človek prejme, namreč ni le kos papirja, pač pa organizacijsko ali družbeno priznanje posameznikove odličnosti, zahvala za dobro opravljeno delo, zato je učinek neverjetno močan. Iskrena hvaležnost in ponos tistih, ki jim priznanje izrekamo, obenem pa tudi veselje in hvaležnost vseh navzočih ob spoznanju, s kako čudovitimi ljudmi imamo priložnost sodelovati in se jim zahvaliti.
Spremljala sem eno izmed podelitev občinskih priznanj, kjer je priznanje prejel tudi uspešen podjetnik, ki je na podjetniški poti na svetovni ravni dosegel vse, kar je mogoče doseči. In vendar je povedal, da je priznanje domače občine eden najlepših trenutkov v njegovi karieri. Podjetniki so ena tistih skupin, ki za svoje delo prejme malo priznanj in pohval. Pomembno je, da tudi njihove dosežke opazimo in pohvalimo. Ker pa se to vse preredko zgodi, so mnogi podjetniki lahka tarča komercialnih ponudnikov, ki so prijazni z njimi in ponujajo ta ali oni certifikat, ki pripoznava in potrjuje njihovo odličnost.
Previdnost ni odveč
Tu ne bo odveč opozoriti na previdnost, saj prvič ta »priznanja« niso poceni in je treba oceniti njihovo korist in učinek, drugič pa je vsak certifikat ali priznanje treba upravičiti z vsakdanjim delom, sicer se kmalu srečamo v zapletenih zgodbah. Kako bo »družini prijazno podjetje« razložilo, zakaj njihovi uslužbenci že ves december zamujajo po otroke v vrtec? Kako bo podjetje z visoko boniteto odličnosti pojasnilo likvidnostne težave, ki se lahko zgodijo čez noč? Tudi podjetje, ki je pridobilo priznanje kot ugledno ali družbeno odgovorno podjetje, je pod še večjim pritiskom, ko so nekaj mesecev kasneje potrebni prvi varčevalni ukrepi, ki jim nihče ne bo ploskal. Certifikati dvigujejo pričakovanja, obenem pa hitro izgubijo svojo vrednost in stvari dodatno zapletejo, če je vsakdanja realnost drugačna od tistega, za kar so bila priznanja podeljena, oziroma se okoliščine pomembno spremenijo, kar se v podjetniškem svetu hitro zgodi. Zato previdno.
Žalostno je, da morajo biti pri sprejemanju pohval včasih previdni tudi zaposleni in drugi sodelavci. To se zgodi v toksičnih okoljih, kjer so izstopajoči dosežki sankcionirani. Študentka na praksi, ki smo jo uporabniki želeli pohvaliti, ker je tako odgovorna in zavzeta ter se je vedno prav posebej potrudila, da smo dobili, kar smo potrebovali, je rekla: »Prosim, raje ne. Sem tik pred zaposlitvijo in če bodo moji sodelavci in nadrejeni izvedeli, da me kdo hvali, se mi zaposlitev lahko izmuzne. V naši organizaciji ne marajo tistih, ki jih kdo pohvali.«
Ne pozabimo na male skupne zmage
V organizacijah in podjetjih nas čaka še precej dela, da bomo zmogli iskreno pohvaliti drug drugega in slaviti svoje uspehe in uspehe drugih brez slabega občutka, da bo kdo prizadet ali užaljen. Pomembno je, da se ob prelomnicah, kakršna je prestop v novo leto, poveselimo zaradi skupnih dosežkov in pomembnih zmag. A še pomembnejše je, da opazimo tudi male zmage, ki se dogajajo večkrat v letu in omogočajo napredek organizacijam, podjetjem pa stabilno rast. Prav je, da opazimo in pohvalimo odgovorna vodstva, zavzete sodelavce in povezane kolektive, ki te male, a pomembne premike na bolje omogočajo iz dneva v dan. Nihče ne pričakuje zabave z živo glasbo. Iskrena zahvala in stisk roke štejeta največ in povečata zadovoljstvo, zavzetost, pripadnost ter izboljšata poslovne rezultate.
Dr. Damjana Pondelek je svetovalka vodstvom in kolektivom ter direktorica Urednice (www.urednica.si).
